Vse hitrejše napredovanje tehnologije in tehnološkega razvoja od začetkov industrializacije do danes nas sili, da vedno znova preizprašujemo naše razumevanje ključnih pojmov, kot so čas, zgodovina in umetnost. Za Aristotela je bil čas le število gibanj glede na preteklost in prihodnost, v sodobnem svetu realne in virtualne resničnosti, v času absolutne hitrosti, pa postaja veliko bolj kompleksna dimenzija, ki včasih presega človeški nadzor ali celo predstavo ter spreminja njegovo razumevanje. Tako Paul Virilio v knjigi Hitrost osvoboditve ugotavlja, da sedanji svetovni čas, razpotegnjen na razsežnosti svetovnega prostora, pripelje na naše ekrane drugačen režim časovnosti, ki ne reproducira niti kronografskega zaporedja številčnice naših ur niti kronološkega zaporedja zgodovine. Sedanjost se nam konstantno izmika, kajti kaže se le kot ekspozicija dogodkov, ki se odvijajo s svetlobno hitrostjo. Konstantno spreminjanje družbenega in političnega okolja, nenehno prepletanje relacij realnega in virtualnega, razsežnosti časa in prostora, konec koncev tudi razsežnosti človekovega telesa, družbenih vlog ter vprašanj identitet in spola, neizogibno vplivajo na konstrukcijo vsakdanjika tako posameznice/ka kot tudi družbe v celoti.
Pojmovanje časa v sodobni družbi je torej kompleksno vprašanje, ki zadeva vse, kar obstaja, vse, kar je bilo, in vse, kar bo. Zato so izhodišča pri snovanju mednarodne skupinske razstave Zrcalo časa neizogibno omejena ter osredotočena na teme –nekatere specifično ženske, druge bolj univerzalne –, ki problematizirajo tako osebne kot družbene in zgodovinske refleksije na vprašanja, ki jih lahko opazujemo skozi prizmo časa. V nekaterih delih se v središče pozornosti umešča žensko telo, podvrženo nenehnim fizičnim in fiziološkim spremembam, ki se dotikajo intimnega preizpraševanja lastnega odnosa do telesa, njegovih domnevnih pomanjkljivosti in »napak«, kot tudi fenomena staranja in minljivosti življenja. Torej – kako se pripraviti za starost? Kako se soočiti s staranjem v družbi, ki je obsedena z večno mladostjo? Zakaj smo ženske podvržene strogim estetskim normam, ki narekujejo brezhiben oziroma popoln videz kot ultimat predstavnicam vseh generacij, vključno v zreli življenjski dobi? Zakaj so telesne transformacije, ki jih prinaša staranje, tabuizirane in nezaželene? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih postavili v ospredje.
Poleg tega so nas zanimale teme, ki se nanašajo na sistem družbenih vrednot, iz katerih lahko razberemo globoko zasidranost mizoginije, pa tudi tiste, ki raziskujejo učinke diskriminatornega mišljenja tako iz družbenega kot tudi socialno-ekonomskega zornega kota. Kot na primer: zakaj zavarovalnice ženskam prisodijo manjšo pokojnino kot moškim? Kakšni so mehanizmi ponižanja in razvrednotenja žensk? Zanimala so nas umetniška dela, ki se zoperstavljajo omenjenim družbenim normam, dela, ki jih zaznamujejo refleksije lastnih izkušenj soočanja s časom, osebne poetike in avtobiografski zapisi, vse do družbeno kritičnih del, ki pod lupo vzamejo primere prikrite ali odkrite zakoreninjenosti diskriminacij na osnovi spola in starosti.
(Mara Vujić)
- Rocío Boliver: Čas mineva (Fotografija, 2012, del serije Med menopavzo in starostjo)
Starost daje vrednost naši sedanjosti in se nadaljuje v prihodnost onstran naše smrti. Zakaj moramo izgnati svoja telesa, ko prestopimo prehod, imenovan mladost? Sprejmimo vsak različen odtis naših stopinj na zemlji! (Rocío Boliver) - Vlasta Delimar: Pripravljanje za starost (Instalacija s fotografijami, 2012)
Starost moje matere matere me je doletelo kot nekaj neznanega.
Nadaljujem z introspektivnim zapisom kot avtobiografskim pristopom, individualna mitologija se zdi neizbežna. Bivanje je spremenljivo v obliki minljivosti, ki me neusmiljeno spremlja. Trda resničnost vsakdanjosti kot negovanje /stare/ matere zastavlja moralno vprašanje o prioritetah in kje je tu umetnost …
Osebni problem sem postavila v univerzalno situacijo, ki zadovoljuje tako etične kot estetske norme. Čustvo pa ima vseeno posebno mesto; malodane popolno disciplino in organizacijo. Mati je stara. Ona je v svojem mikrosvetu ponavljanja.
Nastale fotografije so orisi trenutkov materinega ponavljanja; skozi bolezen, senilnost, nemoč in brezciljnost, morda tudi brezželjnost. No, to so segmenti njenega bitja, ki živi v naravnem ritmu minljivosti / obstoja.
Fotografije, postavljene v omaro / fetiš ženske mitologije / ustvarjajo ambient, ki budi močan spomin, pa tudi nelagodje, ki me vabi, da se z njim soočim. (Vlasta Delimar) - Elena Fajt: Kazen brez zločina (Instalacija, 2010)
Kazen brez zločina, ki vzpostavlja kritiko mizoginih družbenih vrednot, izhaja iz konkretnih zgodovinskih dogodkov – nasilnega striženja nekaj deset tisoč žensk takoj po osvoboditvi, ki so se družile ali ljubimkale z okupatorskimi vojaki. To je bil zadosten razlog za njihovo javno ponižanje in kaznovanje. Striženje kot docela običajno dejanje se nam v tej prizmi razkriva kot oblika družbene kastracije žensk, obenem pa kot mehanizem utrjevanja vzpostavljenih družbenih razmerij med spoloma. Stenska poslikava z lasmi vključuje prizore nasilnega striženja, v katerih gre tako za manifestacijo družbene moči nad posameznikom kot tudi za manifestacijo moči moških nad ženskami. Ostriženi lasje so metaforična pričanja ponižanja in razvrednotenja žensk. Foto-dokumentarizem kot estetsko in patriarhalno nasilje nad nedolžnimi kot vsebinsko izhodišče omogočata avtorici, da tovrstne zgodovinske travme, kulturne omejitve in ideološke kontroverze razplasti in problematizira. (Elena Fajt) - Fokus Grupa: Citati.Plakati (Instalacija, 2007)
Citati.Plakati je raziskava zgodovinskih interpretacij kategorij spola v kontekstu visokošolskega izobraževanja, ki stremi k spodbujanju javne razprave o škodljivih vplivih in ohranjanju predsodkov skozi izobraževanje. Začela se je kot serija posterjev s citati znanih avtorjev o prisotnosti mizoginije v resni literaturi. (Fokus Grupa) - Barbara Hammer: Konj ni metafora (Video, 2008)
Filmska ustvarjalka, ki se bori s tretjim stadijem raka na jajčnikih, se z večplastnim filmom o številnih kemoterapijah s podobami svetlobe in gibanja, ki jo odpeljejo daleč od bolniške postelje, znova vrača k svojim eksperimentalnim koreninam. Barbara Hammer, bolj 'upornica' kot 'preživela' rakava bolnica, jezdi po rdečih gričih ranča Georgia O'Keefe Ranch Ghost v Novi Mehiki, travnatih pobočjih Big Horna v Wyomingu, ozelenelih sprehajalnih poteh newyorškega Woodstocka in spreminja bolezen v okrevanje. Nepozabna in osupljiva glasba Meredith Monk v filmu poudarja in slavi tisto, kar nam daje voljo, takrat ko bi lahko bili najbolj obupani. (Barbara Hammer)
Kamera, montaža: Barbara Hammer
Glasba: Meredith Monk - Barbara Hammer: Potapljačice z otoka Jeju-Do (Video, 2007)
Jeju-Do, ki leži med Korejo in Japonsko, je največji korejski otok. Tam se ženske že stoletja na dah potapljajo do morskega dna in nabirajo školjke, hobotnice in morske ježke, ki jih potem prodajo. Ta starodavna ženska tradicija danes izumira. Potapljačice so v svojih šestdesetih in sedemdesetih letih in njihove hčerke nočejo naslediti njihovega dela, načina življenja in zdravstvenih težav, povezanih s potapljanjem. Kot filmska ustvarjalka je imela Barbara Hammer čast, da je srečala veliko teh žensk, se z njimi potapljala in obiskala njihove domove. (Barbara Hammer)
Produkcija, režija, scenarij in montaža: Barbara Hammer
Montaža zvoka: Stephanie Testa - Martine Neddam: Turkmenbaši, moja ljubezen (Virtualna animacija, 2011)
Animacija Turkmenbaši, moja ljubezen prikazuje znameniti virtualni lik Mouchette, ki ga je leta 1997 ustvarila umetnica Martine Neddam. Navdih za scenarij je bilo ljubezensko pismo, naslovljeno na preminulega turkmenskega diktatorja Saparmurata 'turkmenbašija' Nijazova. Ob njegovih podobah (kipi, digitalne fotografije, spomeniki) v Ašhabazu avtorica ironično komentira enega najbolj represivnih in najmanj znanih diktatorjev na planetu. Loteva se zelo občutljive teme in da bi javnosti prenesla dejanske informacije o resnični državi, v dogodivščinah Mouchette v Turkmenistanu uprizori srečanje dveh izmišljenih likov, od katerih je eden izmed njiju diktator. (Martine Neddam)
Martine Neddam / Foto: slika iz virtualne animacije - Marija Mojca Pungerčar: Tablice smrtnosti (Umetniški projekt v obliki tematske čokolade, 2009)
Projekt Tablice smrtnosti Marije Mojce Pungerčar sestavlja serija ročno izdelane čokolade, v katero so s pomočjo kalupa vtisnjeni podatki pričakovanega trajanja življenja za moške in ženske. Umetniški projekt je poimenovan po aktuarskih tabelah »tablice smrtnosti«, ki prikazujejo verjetnost preživetja. Pri izračunavanju demografske statistike se ločeno izračunava pričakovana življenjska doba moških in žensk. Tablice smrtnosti uporabljajo zavarovalnice pri izračunu dosmrtne rente. Sklicujoč se na statistiko, po kateri živijo ženske dlje kot moški, zavarovalnice ob enakih vplačilih in letih varčevanja prisodijo ženskam manjšo pokojnino kot moškim. Namen umetniškega projekta je ozaveščanje skozi užitek. Podatki na čokoladi so izračunani na podlagi nemških tablic DAV 1994R, ki so predpisane za slovensko zavarovalništvo. Marija Mojca Pungerčar opozarja s projektom na uporabo demografske statistike v zavarovalništvu, ki jo občuti kot prikrito diskriminacijo žensk v kapitalizmu. (Marija Mojca Pungerčar)
V sodelovanju: KUD Trivia - Marta Vergonyós: Prenašanja (Video, 2011)
Prenašanja je serija video del, narejenih v sodelovanju z drugimi umetnicami, o preprostih vsakdanjih navadah in spretnostih, ki se pridobijo v življenju ali prenašajo z generacije na generacijo, in kako se prenašajo z babice na vnukinjo ali z matere na otroka. Izjemna pozornost do detajlov in oster občutek za čas dajejo delom skrivnosten in poetičen pridih. (Marta Vergonyós)
Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Galerija Škuc.