– Midva sva pršla na oder, prvič sva se vidla takrat. In sva pršla na oder in sva se priklonila. Mogoče je on clo neki reku ... In pol sva tm stala in nardila – nč. Šit. Tega se nisva nč zmenila, tko je blo.
– Kok časa?
– Celo ... Cele pol ure.
– Cel špil?
– Ja, cel špil. In nisva nardila nč, ne on ne jz.
…
– Ker jz sem skoz čaku ... Sem prov razmišlu, kva bo zdej, kva bo zdej. Če jz nardim to … Sem hotu dvignt kontrabas, pa sem reku, ma ne, bom še mal počaku. Ko sem enkrat mal preveč počaku, pa nisem več mogu. Enostavno sem friznu. In nisem več najdu razloga za …
– Karkoli …
– Ja ... čez sem šel, čez to. In pol sva stala.
– In je blo neprijetno.
(tišina)
– In je blo pol kr neprijetno, ja. Men je blo kr neprijetno, ker sem skoz razmišlu o tem, da … O tem trenutku, ko bi še lohk, ampak je šlo čez. Sem reku, o šit, zdej … Zdej smo pa tle. Tlele gledam ta folk, te ljudi, in oni mene in vsi vemo, da ... To je to. Da ne bo več. Tko se mi je zdel.
Namenila sem se, da se bom z Nino Rajić Kranjac, Zalo Dobovšek, Brankom Hojnikom, Jurijem Konjarjem in Tomažem Gromom pogovarjala o instantni kompoziciji. Želela sem si slišat njihova razmišljanja, mogoče improvizirat, komponirat skupaj z njimi.
21. septembra sem se dobila z Zalo. To je bil prvi pogovor. V čem vidiš potencial plesne/odrske improvizacije? Razmišljali sva, ali bi lahko Zala v dogodku instantne kompozicije sproti beležila svoje impresije/misli. Naslednji dan sem se o izkušnjah z improvizacijo pogovarjala s Tomažem, čez kakšen teden še z Jurijem. Jurij je z mano delil svojo zgodbo, ki se je začela v sezoni 2010/11. Name je naredila močan vtis. Ostala je z mano. Nekaj dni pozneje sem na sestanku za drug projekt začela razmišljat in govorit o ljudeh, ki so bili zame na moji ustvarjalni poti pomembni. Tudi ti ljudje so v naslednjem obdobju ostali z mano.
24. oktobra sem celi ekipi poslala mail s predlogom, naj vsak pripravi kratko kompozicijo, ki bo na umetniški način artikulirala to, kar jih trenutno zanima. V telefonskem pogovoru o tem predlogu je Jurij izrazil željo, da bi v svoje delo vključil Zalo. 5. novembra sem se slišala z Brankom. Razmišljala sva o praznih prostorih, odsotnosti. Odločil se je, da bo k sodelovanju povabil Gregorja (Zorca) in bosta skupaj naredila nekaj na to temo. V telefonskem pogovoru s Tomažem so se odprle podobne ali celo iste teme: odsotnost, praznina, telo/objekt v praznem. Naslednji dan sem se z Nino po skypu pogovorjala o improvizaciji. Odplavali sva tudi drugam. Ena od tem je bilo (samo)zaupanje v ustvarjanju.
Nina je omenila neprijetno izkušnjo s svojega klavirskega koncerta. Dan potem sem izrezala izsek iz pogovora o prav tej izkušnji in ji ga poslala s predlogom, da v svoje materiale nekako vključi klavir. In petje.
V tistih dneh sem se po telefonu slišala z Natašo (Živković). Spraševala sem jo o ljudeh, ki so bili na njeni poti pomembni (tudi ona je bila namreč na mojem seznamu). Po telefonu sem govorila z Jurijem. Povedala sem mu, da z njim povezujem fizičnost, telesnost, gibanje, ples. Naslednji teden sem poslušala posnetke pogovorov, na katerih smo govorili o improvizaciji. Ugotovila sem, da izbiram izseke, ki so osebni, govorijo o življenjskih zgodbah.
15. novembra sem imela v Kinu Šiška sestanek v zvezi s tehnično platjo dogodka. Popoldan sem Branku poslala mail, da bi tudi z njim rada opravila pogovor o improvizaciji. Predlagal je naslednji teden. Nina mi je začela pošiljat materiale iz Vilne, lokacija na posnetkih je teater, kjer delajo predstavo. Pri njej sodeluje tudi Branko. Ko sem klicala Zalo, da bi jo vprašala, ali je 7. decembra prosta, mi je povedala, da sta z Jurijem ravno na izletu na Katarini. V ozadju sem slišala njegov glas. Čez kakšen teden sta se potem prvič srečala tudi v studiu in začela ustvarjalni dialog. Isti dan sem Nino prosila, če bi se slišali, da bi lahko z nekom pregovorila ideje za dogodek v Šiški. Zala mi je začela pošiljat zbrano dokumentarno gradivo.
21. novembra smo po telefonu skupaj z ekipo v Vilni (Nina, Branko, Tomi) razmišljali o naslovu in besedilu za napoved – o tem, kar zdaj pišem in kar ti zdaj bereš. In ker si tukaj, zdaj, te lahko povabim, da se vključiš v stream 7. decembra, ko se bo tale zgodba zavezala.
Takrat bom povedala, kaj so mi povedali Nina, Zala, Branko, Jurij in Tomaž. Pokazala bom fragmente/kompozicije, ki so jih ustvarili.
Ob 21.30 bomo krenili na pot, v praznem Kinu Šiška. Preko ekrana in v živo.
Katja
Zasnova: Katja Legin
Avtorstvo in izvedba: Katja Legin in povabljeni umetniki: Nina Rajić Kranjac, Zala Dobovšek, Branko Hojnik, Jurij Konjar, Tomaž Grom
Umetniško svetovanje: Tomi Janežič
Izvršna produkcija: Petra Hazabent
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Koprodukcija: Kino Šiška
Partnerji: Društvo Nagib in Društvo Studio za raziskavo umetnosti igre – Društvo za umetniško raziskavo, kreacijo, rezidenco in edukacijo Krušče
Sofinancirala: Mestna občina Ljubljana