Bor Prokofjev: Od navznoter ven
Človeško telo je konstanten poslušalec in prevajalec dialoga med notranjostjo in zunanjostjo plesalčevega telesa. Ta dialog vpliva na telo, zato se ta znajde v različnih situacijah, ki pa ponovno vplivajo na notranjost in zunanjost, in to spet sproži dialog, ki gre v neskončnost. Skozi ta neskončen dialog se začnejo ti trije med seboj mešati in telo se začne gibati v nekem svojem naravnem in organskem toku, ki ga pelje ta trenutek. To je trenutek neskončnosti, v katerem si lahko ti res ti.
Jernej Šmid: Nepopisano
Sprehaja se po mlečni cesti in požira sladkosti sodobnega življenja. In ko se dodobra naje oblek, avtomobilov, luči, opek, melatonina, retinola, paracetamola, poliestra, cinizma, sadizma, oportunizma, individualizma, egocentrizma, militarizma, teizma, nihilizma, pulzirajočega telesa, sinkretizma, dogmatičnega plesa, liberalnega mrčesa in še marsičesa, se ji trebuh povleče po tleh in izmučena pomisli: »Ko bi le lahko vsak dan rodila nekaj novega.« Tako se kapital oplaja, deklica pa raja, in nagaja ji neskončno zvezd, ki jih nikoli ne bo vseh stisnila v pest.
Luka Ostrež: Ljubi v(se)
Kostumografija: Jan Brovč
Človek je ustvaril stroj. Stroj ne občuti ljubezni, sovraštva ali strahu; ne dobi razjed na želodcu, infarkta, ne doživlja čustvenih pretresov.
Mogoče bo človek preživel le, če bo postal stroj. Nekaterim ljudem se je to že posrečilo.
Predan umetnik lahko postane stroj svoje nadarjenosti.
Plesno-performativna solo predstava pod naslovom LJUBI (V)SE, se sooča s tematiko ljubezni. Ljubezni do sebe, do drugih, z drugimi ... Govori o tem, kaj se zgodi, ko primanjkljaj ljubezni ni več vprašljiv. Ko nagon prevzame razum ter kaplje znoja nadomestijo mehak, iskren dotik.