Če je bila prva polovica 20. stoletja v sodobnem plesu zaznamovana z obsesivnim modernističnim izumljanjem plesnih tehnik, da bi se iz idealnih form raztelesilo, izključilo vse, kar ni bilo mogoče spojiti s takratnimi predstavami o veščem telesu, se je takšnemu plesnemu »izbrisu« prva uprla generacija, ki jo povezujemo z ameriškim plesnim post-modernizmom: moderni ples in njegova naziranja je gladko razglasila za kič in mu manifestativno zabila svoj uporni »Ne!!!« Četudi je vrsta plesnih tehnik in praks druge polovice 20. stoletja povezana prav z izumitelji, ki so jih pestile poškodbe in so morali na kreativen način pristopati k »uporabi« svojih teles, če so še želeli plesati, se v tem času začne telesa razumevati drugače, v nekaterih primerih tudi samoomejujoče, zato da bi različne fizične omejitve proizvedle drugačne potenciale motoričnih kultur. Ples se distancira od režima (tehničnih) koreografij in postane možnost singularne izkušnje telesa: takšno naziranje pa v sodobnem plesu povzroči, da nobenega telesa ni mogoče priličiti drugemu brez razlike. Mnoštvo teles je mogoče razumeti predvsem kot ples razlik, ne enakosti. Javni posvet Vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v polje sodobnega plesa in tudi delavnica za pedagoge Učenje učiteljev se bosta skozi refleksijo in prakso posvetili kulturi hendikepa kot tisti točki, ki jo mora zase definirati vsaka človeška identiteta.
S posvetom želimo spodbuditi dialog med kulturnimi organizacijami, predstavniki lokalne skupnosti, resornega ministrstva MZKŠ, javnih institucij in vabljenimi strokovnjaki. Na posvet so vabljeni tudi strokovnjaki s področja sodobnega plesa: Nataša Tovirac, Barbara Novaković in Rok Vevar ter strokovnjakinji terapevtskih praks Katja Bucik in Vera Rebl.
Moderatorka: Ingrid Kašca Bucik
Vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v polje sodobnega plesa
:
: