Video:performa se je kot programski sklop festivala Performa vzpostavila pred tremi leti. Predstavlja avtorske video projekte, ambientalne video instalacije ter video performanse. V ospredju so multimedijsko zasnovana dela, ki v svoji vsebini prepletajo različne umetniške žanre in prakse.
Selektor letošnje video:performe Marko Brumen je izbral devet video del, cikel video projekcij pa je naslovil Inspiracije:
»Kdo je performer, kdo je gledalec – in kaj je gonilo tega početja? Ključna beseda letošnjega video izbora je inspiracija; tista, ki napaja ustvarjalca in tista, ki jo (ali pa tudi ne?) ustvarjen performans vzbudi v gledalcu, udeležencu, mimoidočemu. Inspiracija kot hkratni vzrok in posledica umetniškega dela, kot smisel ustvarjanja in nenazadnje - obstoja. Predstavljen je majhen, subjektiven izbor performansov, ki tako ali drugače izkazujejo eno ali več možnih vrst inspiracij in namenoma večinoma ne ustrezajo ozki definiciji »video performansa«. A druži jih namen, da bi morda tudi zaradi te raznolikosti v naslednjem letu lahko videli še več domačih video del, poskusov združevanja performansa z videom in videa s performansom, v zadovoljstvo ustvarjalcev in gledalcev.«
Inspiracija / zahvala: Milica Ilić, Vesna Krebs, Satu Herrala, Vicky Alvelo, Alban Mujo, Silvia Bottiroli, Lisa Gilardino, Artsadmin, Lena Cobangbang, Mirjana Batinić, Zvonko Dobrović, Ece Pazarbasi, Igor Štromajer
***
Program video:performe
- Mirjana Batinić: NN2, video, premierna projekcija, produkcija MKC Maribor, koprodukcija Multikultivator, 2011
- Donna Miranda (Filipini): Malo prostora za dvom, video, produkcija The Lovegangsters, 2008
- The Lovegangsters (Filipini): Seveda to ni kad, video, produkcija The Lovegangsters, 2009
- Mateja Bučar: Zelena luč, video, produkcija DUM - Društvo Umetnikov, koprodukcija Kino Šiška, 2010
- Dalija Aćin, Dorijan Kolundžija (Srbija): Razmejitev, holografska video projekcija, 2009
- Motus (Italija): Crac, video, produkcija Motus, 2008
- Vesna Krebs: Razmeščeno telo RMX, video interaktivnega multimedijskega performansa, 2011
- Aleksandra Domanović (Srbija, Slovenija, Nemčija): Novi jaz, neuradni video spot za pesem New me Jamiea Lidella, 2006
- Oliver Larić (Nemčija): Klimatska naprava, video, 2006
Ob otvoritvi video:performe bo v ponedeljek, 28. 11. ob 18. uri v galeriji Media Nox potekal tudi pogovor z mariborskimi video ustvarjalci in Mirjano Batinić. Pogovor bo moderiral Marko Brumen. Ob 22. uri se bo druženje nadaljevalo v klubu KGB.
***
NN2
video, premiera 28. 11. 2011
Video izhaja iz performansa Nikogaršnja nevesta, ki ga je avtorica izvedla marca 2011 v galeriji Alkatraz in s katerim je odstrla ozadje svojega bivanja v Sloveniji. Kot »tujka« se kljub oz. zaradi svoje mednarodne prepoznavnosti in aktivnosti nenehoma srečuje z omejitvami zaradi svojega potnega lista, ki z birokratskega stališča določa njeno identiteto in omejuje svobodo. Zato postavlja vprašanje, zakaj smo prisiljeni biti sužnji sistemov, ki temeljijo na tradicionalnih identitetah in vlogah posameznikov. Poroka z državljanom EU bi te ovire odpravila, a je nasprotju z njenimi načeli. „Kaj če bi se raje kot z moškim poročila z galerijo, glede na to, da je umetnica, da ji galerije nudijo vsakdanji kruh in da je to edino, kar jo res zanima?« (Ana Grobler in Sebastian Krawczyk)
Izvedba: Mirjana Batinić. Kamera: Tomaž Dolenc. Montaža in zvok: Mirjana Batinić. Produkcija performansa: Galerija Alkatraz, 2011. Produkcija videa NN2: MKC Maribor, koprodukcija: Multikultivator, 2011.
mirjanabatinic.blogspot.com
***
Malo prostora za dvom / Little room for doubt
video
Kjer živimo, je veliko čakanja. Pod soparno toploto opoldanskega sonca, ob lovljenju prahu v stari pozabljeni železniški postaji življenje nadaljuje svoj tek, kot da se ni in se ne bo nič spremenilo. Gledajoč izbruhe časa ob vsakem minevanju in odhodu, ob miroljubnih uličnih izgredih in pozabljenih kolektivnih spominih, ljudje sedijo in čakajo. Globoko v užitku negotovosti in premikih domačnosti upanje visi v zraku v tem malem prostoru dvoma. Medtem kamera opazuje. In ker je čas nesporno diktator, se telo bori z neodločnostjo, zato lahko samo stojimo in čakamo, kako se »ples« razkriva sam. Performans brez performansa, a performans poln življenja, k(j)er performans je življenje samo.
Režija in koreografija: Donna Miranda. Nastopa: Red Lasam. Kamera: Martha Atienza. Glasba: Pow Martinez. Produkcija: Lovegangsters, 2008.
donnamiranda.multiply.com/journal
***
Seveda to ni kad / Of course this is not a bathtub
video
Video je odlomek iz performansa, uprizorjenega v kopalnici zasebnega stanovanja sredi Manile in s pomočjo treh kamer v živo prenašanega na zaslon v dnevni sobi, kjer je publika. S tem, ko razplet drame v kopalnici preko zaslona hrani čudovitega voyeurja-gledalca, se performans zatopi v ravni mediacije, ki potekajo med občinstvom in izvajalcem preko zaslona, ki jih ločuje drug od drugega. Če bi gledanje bilo pogodba – za koliko zavezanosti k resnicoljubnosti in odmika odgovarjata obe pogodbeni stranki?
Režija in koreografija: Donna Miranda. Izvedba: Donna Miranda in Pow Martinez. Tehnika: Red Lasam. Kamera (v živo): Poklong Anading. Produkcija: Lovegangsters, 2009.
thelovegangsters.blogspot.com
Of course this is not a bathtub / Seveda to ni kad (The Lovegangsters) / foto sam kiyomarsi
***
Zelena luč
video
»Kaj se zgodi, če presenečenje ni prepuščeno naključju, ampak je strogo načrtovano? Kaj, če se nekdo (npr. umetnik) odloči ustvariti umetniško delo prav v praznem prostoru, ki ga predstavlja prekinitev? Predstava Zelena Luč naredi prav to. Po tem, ko se kot premikajoči se subjekti na cesti moramo ustaviti pred rdečo lučjo, se sproži zelena luč za presenečenje, ki ga pred nami v nekaj sekundah izvedejo gibalci v koreografiranem prehodu čez cesto. Zeleno luč običajno dojemamo kot dovoljenje, kot znak za svobodni premik, kot odprtje kratkega časovnega intervala ko smo neomejeni v našem gibanju. Zeleno luč pa lahko razumemo tudi kot dovoljenje za ustvarjanje, za premik, ki predstavlja presenečenje, za umetniško idejo, ki si vzame pravico, da na novo interpretira čas, ki ga zelena luč zameji.« (Renata Salecl)
Domiseln koreografski poseg v tkivo navad urbanega življenja, za katerega je upati, da bo doživel še veliko različnih variacij.
Avtorica: Mateja Bučar. Soustvarjalci in izvajalci: Dušan Teropšič, Manca Krnel, Nataša Kos Križmančič, Maja Kalafatič, Kaja Valenti, Mateja Bučar. Produkcija: DUM - Društvo Umetnikov, koprodukcija: Kino Šiška, 2010.
dum-club.si
***
Razmejitev / Boundary
holografska video projekcija
Razmejitev / Boundary je holografska video projekcija, ki raziskuje pojem digitalne utelesitve in poskuša ustvariti simbiotično sintezo digitalnega in fizičnega, pri čemer zamegljuje mejo med realnim in digitalnim, človeškim in tehnološkim.
Kako predstavitve telesa v virtualnih okoljih spreminjajo naše dojemanje fizičnih teles? Kako telesne spremembe vplivajo na gradnjo telesa v virtualnem prostoru? Kaj se zgodi, ko virtualno telo naseljuje isti prostor kot opazovalec, ko se prekine splošna shema za fizične omejitve v digitalnem prostoru? Z ustvarjanjem stanja vzajemnega motenja posesti, delo preizprašuje fizičnost otipljivega sveta in raztelesenje virtualnega.
Izvajalka: Dalija Ačin. Koncept in video: Dorijan Kolundžija.
dalijaacin.net, dorijan.tv
***
Crac
video
Crac je pok, lom, padec, eksplozija in razpoka ter novo rojstvo kosov ... Crac je ne-gledališka izpeljava projekta »X(ics) – krute zgode o mladih«. Zvočna arhitektura, ki vključuje zvoke in glasove iz vsakega mesta, v katerem je projekt predstavljen in jih pretvarja v algoritemske poti, sledi in pixle. Plesalec-drsalec pada skozi te geometrije, ki opredeljujejo koncentrične prostore, kletke, ki razmejujejo znotraj in zunaj; napetost v ponovnem zasedanju zunanjosti in napor v razširjanju notranjosti, medtem ko natančnost telesne vadbe postane anatomija nervoze. Zdi se, kot da vse pušča in razpada ... ampak iz razgradnje na koncu zraste nov zemljevid.
Zasnova in režija: Enrico Casagrande in Daniela Nicolò. Izvajalka: Silvia Calderoni. Likovna zasnova: Francesco Borghesi (davidloom.net). Oblikovanje zvoka: Enrico Casagrande, Roberto Pozzi. Rekviziti: Giancarlo Bianchini/Arto-Zat. Produkcija: Motus, 2008.
***
Razmeščeno telo RMX
video interaktivnega multimedijskega performansa
Razmeščeno telo RMX (2011) poudari dele plesne predstave Razmeščeno telo (2010), produkcija Aksioma, ki se je ukvarjala z vsakdanjim gibom tako, da ga je postavila nasproti plesnemu gibu in odprla pahljačo možnosti med obema točkama, vse skupaj pa postavila v vsakdanji (negledališki) prostor.
Plešoče telo je ujeto v mrežo interaktivnih projekcij: pogled gledalca ga skuša določiti in ga ujeti v podobo. Video s pomočjo sledenja gibanja ("motion tracking") sledi gibanju plesnega telesa. Telo se temu upira s plesanjem, z notranjim pogledom, ki ples vodi in v gibanju sledi sebi. Med obojim so oči plesalca, subjektivni pogled telesa v gibanju, ki lovi njegove fragmente in detajle. Predstava lovi celovitost telesa s tem, da sooča živo telo z kaleidoskopom njegovih sledi ter ga s postavljanjem med umetniško in vsakdanje, med spektakel in telesno prisotnost odpre za njegov potencial.
Video: Vesna Krebs. Programiranje: Borut Kumperščak /uniki-interactive.com. Ples in koreografija: Jelena Milovanović, Milan Tomášik. Dramaturgija: Samo Gosarič. Glasba: Simon Bergoč. Luč: Samo Gosarič, Samo Ljubešič.
***
Novi jaz / New me
neuradni video spot za pesem New me Jamiea Lidella
»Neuradni spot za pesem New me angleškega elektro/soul glasbenika Jamiea Lidella. V svojih avdio vizualnih delih se Aleksandra Domanović poigrava z zvokom in sliko. Izvzame ju iz prvotnega konteksta, ju deformira in postavi v novo, neobičajno formo. Tako spremenjena, predelana ter neobremenjena z ustaljenimi normami, konteksti in formo, ter postavljena v novo okolje, zaživita zvok in slika sebi lastno življenje.« (Tanja Pavlič, Radio Študent)
Ena kamera, en performer, desetkratna izvedba peformansa v javnem prostoru, 25 posameznih posnetkov ustvarijo navdušujoč video, ki izpostavlja kompleksnost enostavnosti.
aleksandradomanovic.com, vvork.com
***
Klimatska naprava / Aircondition
video
Poezija enostavne koreografije, glasbe in na videz preprost videoposeg ustvarita intriganten spoj performansa, ustvarjenega v javnem prostoru, ki izvzet iz tega konteksta, kljub temu lebdi v zraku.
»Koreografija je bila posneta z mostu, preko sposojenega prijateljevega MP3 predvajalnika je zapeljal avto ravno po petem poskusu; in na koncu sem potem uporabil točno ta posnetek; opazite lahko, da plešem s stisnjenimi pestmi - to je prihranilo čas pri izrezovanju ozadja; izrezovanje desetih prstov traja predolgo, dve pesti pa sta okey; moj pulover je moder in hlače zelene - obe barvi nista dovoljeni pri uporabi modrega ali zelenega ozadja, tako da sem 3975 posameznih posnetkov izrezoval ročno.« (Oliver Larić)
www: oliverlaric.com, vvork.com