Zasnova in moderiranje: Ana Lorger in Tajda Lipicer
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije letos nadaljuje svoje udejstvovanje na Tednu slovenske drame s konceptualno razpravo, s katero skuša zaznati nevralgične točke v slovenski gledališki krajini, ki določajo ustvarjalne procese in nenazadnje same vsebine. V preteklih letih, tako se vsaj zdi, je v umetniški sferi, predvsem gledališki, počil svojevrstni mehurček molka. Niz izpovedi igralk v širši regiji in drugod po svetu je med ustvarjalkami in gledalkami oblikoval izostreno zavest o različnih oblikah nasilja, ki smo mu priča tako na odru kot v zaodrju. Posebej se je primerov spolnega nasilja lotevala okrogla miza Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja, ki je bila organizirana pred dvema letoma, izhodišče zanjo pa je bila anketa DSI in ZDUS o izpostavljenosti različnim oblikam nasilja delavk v scenskih in avdiovizualnih umetnostih ter študentk umetnostnih smeri.
Tokratni dogodek Umetna kri, a prave solze izhaja z omenjene okrogle mize, pri čemer želi pozornost usmeriti predvsem na psihično nasilje, ki pogosto pod krinko "narave ustvarjalnega procesa" poteka nereflektirano in ki ga kot "nasilno" (torej primerno za obravnavo) pojmujemo šele, ko doseže svojo nepovratno obliko. Za izhodišče hibridnega, umetniško-strokovnega dogodka jemljemo anekdotične, a reprezentativne primere, ki jih skušamo reflektirati z različnih strokovnih perspektiv ter jih nato obravnavati v pogovoru na dogodku. Bistveno se zdi, da se o nasilju naučimo spregovoriti dovolj zgodaj, da ga znamo zaznati in poimenovati ter da razblinimo občutje inherentnega zlitja (psihičnega) nasilja in kreiranja, ki nas zasleduje kot priče v ustvarjalnih in pedagoških procesih.