Treba bi bilo peljati psa na sprehod

Radijska igra

Intimna drama se odvija med odraslim, na smrt bolnim moškim, očetom in nekdanjim dekletom. V besedno asketskem, pretežno banalnem izrazu se vprašanje, kaj storiti, ko je skoraj zmanjkalo časa za življenje, razpre na stežaj, prav tako pa spoznanje, da bistvenega ni mogoče ubesediti. Na nedramski, v prvem delu retrogradni način se odvije ves dan moškega po označenih urah. On in njegova oče in nekdanje dekle so edine dramske osebe. Le malo reči si lahko izrečejo, nekaj priznanj in dejstev moški še lahko razčisti z njima pred bližajočo se smrtjo. Dogajanje je mirno, jezik le banalen, vsakodnevni, nič posebej sofisticiran, vendar prav na ta način posrka poslušalca, ga iz fiktivnega prestavi v njegov realni prostor in mu zastavlja najpomembnejša eksistencialna vprašanja o ljubezni in smrti, o minevanju, o bližini in o medsebojnih odnosih – čeprav eksplicitno ne spregovori o tem. V besedilu so premolki, premisleki, odlašanja tisti, ki tvorijo srž v globoko človeškem smislu. Besede le uokvirjajo bistvo ali pa ga zakrivajo.

Moč radijske igre je prav v tem, da kar najbolj intimno nagovarja vsakega poslušalca posebej. Tega se je ustvarjalna ekipa zavedala in je ustvarila radijsko delo, ki se dogaja le med tremi ljudmi, v vsakem poslušalcu pa trči ob izzive vsakodnevnega življenja, v katerem se razpirajo njegove največje teme in vprašanja.

Avtor: Tomislav Zajec
Prevajalka: Alenka Klabus Vesel
Prirejevalka in dramaturginja: Vilma Štritof
Režiserka: Špela Kravogel
Tonska mojstrica: Sonja Strenar
Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina

Nastopajo: 
Boris Cavazza
 - Oče
Sebastian Cavazza - Moški
Maša Derganc - Ženska
Miha Zor - Glas