Tihožitje z ženo

Intimni portret zakoncev Titov, estonskega zakonskega para, poročenega več kot dvajset let, ki kljub neprestanim prepirom vztraja skupaj. Njega ženine zbadljivke po svoje navdihujejo v slikanju, ona vsem »pomanjkljivostim« navkljub občuduje njegovo vztrajanje v slikanju, ki mu zavoljo statusa samouka ne omogoča razstavljanja in prodaje del. Zakonca sta našla idealen recept za razmeroma mirno sobivanje: ona stanuje v stanovanju, on pa v dači, kjer ustvarja. Videvata se občasno in vsako njuno srečanje je povod za takojšnje pričkanje… (Simon Popek)

Režija: Kersti Uibo
Film je v estonščini in podnaslovljen s slovenskimi in angleškimi video podnapisi.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

O umetnici:
Kersti Uibo je one-»man«-band ustvarjalka dokumentarnih filmov in njena posebnost je staromoden »intimni« pristop. Živi med Anglijo in Estonijo. Režijo dokumentarnih filmov je študirala na National Film and Television School v Veliki Britaniji. Njeni dokumentarni filmi imajo zbirko nagrad in projekcij na številnih filmskih festivalih (Chicago, Sankt Peterburg, Sydney, New York, Mumbaj, Edinburgh).

***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek

Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)