Takorekoč – cikel gledaliških esejev so v sezoni 2021/2022 ob vseh epidemičnih zapletih in zamolkih končno izvedli v celoti, aprila letos pa že tudi prva dva eseja novega cikla. Če v trenutku, ko so ga snovali, nismo povsem jasno vedeli, kam gredo, zdaj absolutno vedo, kje so. Takorekoč se je razvil v izjemno zanimivo platformo raziskovanja odrskih praks nekje na meji med gledališčem, teorijo in literaturo. Maja bo tako na sporedu še drugi »snopič« esejev drugega cikla, z novimi esejistkami_i, z novimi temami in novimi odrskimi ter miselnimi izkušnjami.
Gregor Moder: ANTIGONA
»Kako nam lahko branje Antigone pomaga prebroditi probleme sodobnega sveta? Glede tega je treba biti zelo jasen – sploh nam ne more pomagati.« Zdi se, da uvodni poudarek eseja filozofa Gregorja Modra, ki ga avtor izvaja skupaj s Katarino Stegnar, postavlja pod vprašaj smiselnost njunega početja. A filozofija rada brska tam, kjer se zdi brskanje nesmiselno, še več, prav tam praviloma tudi izbrska najdragocenejša spoznanja. V nikoli končani nalogi razumevanja trenutka si bomo tokrat pomagale_i s Sofoklom, Heglom, kocko in lopato. Brez slednje se brskanja pač ne moremo lotiti.
Izvajata: Gregor Moder in Katarina Stegnar
Bojana Kunst: NAPLETANJA
»Vse, kar je, je povezano, prav zato moraš biti, ko pričneš plesti, zelo pazljiva. Preštej natančno zanke in pazi, da ti ne uidejo iz igle. Ko boš že nekaj napletla, ti bo lažje šlo, a če ne boš skrbna, ti bo vse razpadlo, se zavozlalo in morala boš šteti znova.« Tako je omica govorila mali Bojani. Toliko in toliko let pozneje se spet pogovarjata – tokrat na gledališkem odru in na presečišču med feminizmom, politiko, etiko in ekologijo, v prepletu spomina ter premisleka. Skrb ni samo intimna zaveza, je tudi politično vprašanje. Bojana Kunst jo v svojem gledališkem eseju skupaj s soigralko Damjano Černe reflektira in plete nadvse previdno, poglobljeno ter skrbno.
Izvajata: Bojana Kunst in Damjana Černe
Draga Potočnjak: NOLI ME TANGERE
Ali lahko ločimo med umetnikom in umetnino? In če lahko – kako to storiti? Klemen Kovačič je v gledališkem eseju Noli me tangere avtorice in soigralke Drage Potočnjak na pol zares postavljen pred to nalogo, a v bistvu zgolj zato, da bi se skupaj z Drago soočil z nečim bolj bistvenim – zakaj si ta vprašanja zastavljamo samo takrat, ko je umetnik oziroma umetnica obremenjen ali obremenjena s prtljago spornih političnih in osebnih stališč ter neprimernih ali celo kaznivih dejanj? Handke, Riefenstahl, Rupnik? Ob teh zgodbah mnogokrat čutimo zadrego, zato z njimi ravnamo v rokavicah, Draga in Klemen pa si jih v svojem eseju snameta ter se zadeve lotita poglobljeno in neusmiljeno.
Izvajata: Draga Potočnjak in Klemen Kovačič
***
Kurator: Boštjan Narat
Svetovalec: Jernej Potočan
Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana) in Moment Maribor