Srečanje in pogovor s prejemnikoma Borštnikovega prstana

Silva Čušin, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2007
Da si je to »že od malega želela biti,« pove v nekem pogovoru igralka, ki je v času študija dramske igre na AGRFT v uprizoritvi Mrožkovega Tanga po oceni kritika Andreja Inkreta posebej izstopila kot babica Evgenija, »figura presenetljivo subtilne komike in odlično doziranih grotesknih elementov v njej«. Za vlogo je leta 1979 prejela nagrado Sklada Staneta Severja, za vlogo Babice-Evice v Strniševih Žabah, uprizoritvi, za katero so študenti leta 1980 prejeli skupinsko univerzitetno Prešernovo nagrado, pa je bila istega leta prvič nagrajena na Borštnikovem srečanju kot mlada igralka.
Po študiju je štiri leta večinoma igrala v Eksperimentalnem gledališču Glej, nato se je pridružila igralskemu ansamblu ljubljanske Drame, gledališke hiše, ki ji ostaja zvesta še danes. Že leta 1986 je ponovno prejela Severjevo nagrado, in sicer za vloge Ljubice v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, Tantalle v Zajčevi Kalevali, Ivane v Puncah in pol Caryl Churchill in Jožefine v Kreftovih Kranjskih komedijantih. Slednji je sledila vloga v Grumovem Dogodku v mestu Gogi pod režijskim vodstvom Mete Hočevar: po Inkretovih besedah je kot Hana »s svojo strašno spolno rano, erotično agresivnostjo in frigidnostjo« prispevala k »celi vrsti izvrstnih igralskih likov«. Za vlogo Hane je leta 1987 prejela Sterijevo nagrado za igralsko stvaritev, naslednje leto pa je zanjo in za vlogi Tantalle ter Ismene v uprizoritvi Smoletove Antigone prejela še nagrado Prešernovega sklada.
»Silva Čušin je igralka izrazito moderne senzibilnosti, ki se izkazuje v skrajno disciplinirani uporabi zunanjih sredstev ob izjemno intenzivnem notranjem naponu. Pretanjena analiza dramskih likov, ki se ji pridružuje suvereno obvladovanje izraznih sredstev, ji omogoča ustvarjati povsem različne ženske figure,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Različni ženski figuri je oblikovala tudi kot Hannah Jarvis v Stoppardovi Arkadiji in Olga v Treh sestrah Čehova, za kateri je leta 1996 prejela Župančičevo nagrado.
Na Borštnikovem srečanju je bila ponovno nagrajena leta 2005 za vlogo v uprizoritvi Marlowovega Edvarda Drugega, v kateri po besedah žirije »izriše mračno in mogočno fresko čustev, želja in misli kraljice Izabele«. Dve leti zapored je na Slovenskem festivalu komornega gledališča SKUP na Ptuju prejela nagrado satir: prvo leta 2008 skupaj z Gregorjem Bakovićem, soigralcem v Frielovi Poigri, drugo leto pozneje za Anne v Mametovi Bostonski navezi. Leta 2011 pa je na Dnevih komedije v Celju prejela naziv žlahtne komedijantke kot Mara Rozman Korošec v Tadlovi Ponudbi in povpraševanju.
Ob vrsti izjemnih gledaliških stvaritev je oblikovala številne radijske, televizijske in filmske vloge; za slednje je bila tudi večkrat nagrajena. Razen redkih izjem ne nastopa zunaj matične gledališke hiše. Igralko, ki, kot je zapisano v obrazložitvi Borštnikovega prstana, »združuje prodorno inteligenco in emocionalno moč« in »ki jo vodi tako sla po ponovnem ustvarjanju lika kot tudi zahteva po sočasni razumski distanci«, zaznamuje izostren čut za ansambelsko igro, saj vidi »smisel gledališča v tem, da vloga nastaja na odru, v odnosu z drugimi«.
 
Bine Matoh, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2004
Ob prvem vstopu v gledališko garderobo mu je za vedno ostal »vonj po gledališki šminki,« pojasni svojo poklicno odločitev igralec, ki je svojo pot začel na odru Šentjakobskega gledališča, nadaljeval v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, šele nato pa se je odločil tudi za študij dramskega igre na AGRFT. Za vlogo Točaja v diplomski uprizoritvi Strniševih Žab (1980) je prejel nagrado Sklada Staneta Severja, s soustvarjalci pa tudi skupinsko univerzitetno Prešernovo nagrado.
Po študiju je postal član Primorskega dramskega gledališča in novogoriški gledališki hiši ostal zvest do nedavne upokojitve (leta 2013). »Nesporni igralski talent« po oznaki teatrologa Vasje Predana je potrdil že s prvimi vlogami na profesionalnem odru. Za naslovno vlogo v Molièrovem Don Juanu je bil leta 1982 na Goriškem srečanju malih odrov nagrajen z bronasto vrtnico, istega leta je prejel svojo prvo Borštnikovo nagrado za še eno naslovno vlogo, tokrat v Kmeclovi Levstikovi smrti. Zanjo in za vlogi Njega v Turrinijevi enodejanki Lov na podgane ter Erigona v istoimenski drami Jordana Plevneša je leta 1984 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.
Sanča Panso, oprodo naslovnega junaka v Bulgakovovi priredbi Cervantesovega Don Kihota, je v ambientalni postavitvi režiserja Zvoneta Šedlbauerja (1984) po mnenju kritika Andreja Inkreta igral »z energijo in humorjem, zanosom in jezikavostjo, ki jim ni para«. V Korunovi uprizoritvi Ljudožercev (1987) je po oceni kritika Jerneja Novaka »s prihuljeno, mačje tiholazno figuro spretnega klavca, z naravno gibkostjo cinika, ki svojo krvavo obrt porogljivo obrača v gladko igro besed ter z glasom, privzdignjenim do višine, ki izdaja gluhca, hkrati pa natančno lovi artistično zvočnost Strniševih asonanc, ustvaril malodane idealnega “grozljivega klovna” Petra Pajota. Zanj je prejel Sterijevo in Borštnikovo nagrado.
Na nekdanjem odru matične gledališke hiše je odigral še vrsto drugih pomembnih vlog in nato nastopil kot Patriarh iz Ogleja v uprizoritvi Smoletovega Krsta pri Savici, ki je pod režijskim vodstvom Janeza Pipana nastala ob odprtju nove gledališke stavbe (1994). Naslednje leto je tam ustvaril Hackerja v Barkerjevi Ljubezni dobrega moža (režija Bojan Jablanovec); »manipulanta in trgovca s kadavri,« kot zapiše Predan, je »oblikoval z duhovitim, sproščenim prepletanjem temperamenta, ležernosti, komičnosti in hkrati nekakšne iracionalne nemoči« ter zanj prejel Borštnikovo nagrado.
Sklad Staneta Severja ga je v drugo nagradil leta 1997 za vlogi Hildebranda v Čarobnicah Mirka Zupančiča in Shakespearovega Richarda Tretjega, na katerem ni, kot ugotavlja Inkret, »nič konvencionalno diaboličnega«; to je »duhovitež, izzivalec s šarmom, vendar s porogljivim nasmeškom in z lesketavimi očmi obenem čuden, vsekakor neoprijemljiv, sumljiv, nevaren«.
Eden od nosilcev repertoarja novogoriškega gledališča se je kot gostujoči igralec večkrat uspešno vključil v druge ansamble, sicer pa je bil dejaven tudi na področjih radia, filma in televizije. Že na začetku igralske poti si je za maksimo postavil Linhartovo »Eden drugemu ognja dajmo!« in potrdil, kot je zapisano v obrazložitvi Borštnikovega prstana, da »zna biti izvrsten partner«.

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.

GLEDIŠČE* - v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) nadaljujemo s sklopom javnih dogodkov namenjenih predstavitvi in promociji gledališke kulture in umetnosti ter gledaliških ustvarjalcev.
*gledíšče -a s (í) 1. kar določa kriterij za presojanje česa; stališče,  2. zastar. gledališče (SSKJ)