Sonce na obzorju

Film

Foto: Arhiv Cankarjevega doma

Naomijin video dnevnik o babici Uno je znova večinoma posnet v domačem okolju, na vrtu, kjer babica prideluje zelenjavo, in film se znova zaključi z otroško pesmijo. V filmu se Naomi osredotoči na pridelavo in pripravo hrane, prebere par pisem in se z babico pogovarja o življenju in staranju. (Simon Popek)

Režija: Naomi Kawase
Filma sta v japonščini in podnaslovljena s slovenskimi in angleškimi video podnapisi.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

O umetnici:
Naomi Kawase (Nara, 1969) je po ločitvi od staršev odraščala pri dedku in babici, kar je zaznamovalo njeno ustvarjanje. Njeni filmi, predvsem kratkometražni, so pogosto avtobiografski, v njih obdeluje razmerje z očetom, ki ga dolgo sploh ni poznala. Prve filme je posnela na 8-milimetrski trak, danes pa uporablja digitalno tehniko.

***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek

Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)