Nemška koreografinja Isabelle Schad je leta 2016 začela serijo portretnih solov, ki jih ustvarja za izbrane plesne umetnice. Pričujoči solo plešeta hkrati Claudia Tomasi in Josephine Findeisen, s posebnimi prostorskimi, svetlobnimi in pozicijskimi razmerji pa ga komplementarno ojačujeta z različnimi kompozicijskimi postopki. Delo je vizualen in kinetičen presežek.
Na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje so se v slikarstvu zgodili nepojmljivi razvojni preskoki, ko je industrijska proizvodnja barv trgu ponudila vnaprej pripravljene oljne barve v tubah. To je revolucionarno pospešilo hitrost slikanja in umetniki so lahko nenavadne optične pojave na platno ulovili v hipu. Slikarstvo je na vsakih nekaj let galerijam ponudilo revolucionarne novosti. Telo, ki je tovrstne poskuse proizvajalo, je bilo – tako kot pri umetnosti plesa – uklenjeno v stoletne disciplinske vzorce. Preteklo stoletje, v katerem je plesno telo iz svojih celic postopoma izgnalo tisočletnega hudiča religioznih okovov, je proizvedlo izjemne kinetične rezultate, ustvarjalo gibalne sisteme in razširilo plesne možnosti do neskončnosti. Specifična telesna pismenost je v tem obdobju omogočila, da so postali zasloni teles s svojimi političnimi in družbenimi pomeni berljivi brez pomožnih besedil. Človeško telo pa se je v dvajsetem stoletju spremenilo v središče družbenih in političnih bojev. Isabelle Schad se s solom, ki ga izvajata dve plesalki, vrne h kubističnim postopkom, saj razpoložljiva anatomsko-kinetična infrastruktura, s katero koreografinja dela, omogoča pregibnost in gibalno zgovornost, ki plesnemu telesu zagotavlja pomenljiv glas. V Solu za Claudio in Josephine, podnaslovljenim Telesa svetlobe, se brez nepotrebne teatralizacije odvijajo zgodbe o formalnem gibalnem diptihu, identiteti in razliki, enostavni in kompleksni ponovitvi, individualnem in kolektivnem, relacijski koreografiji, uobličevanju in razobličevanju. Delo Isabelle Schad je morda vzorčen primer plesnega dela, pred katerim sodobna plesna javnost ugotovi, da nobena formalna rešitev v plesu ne more biti izključno tekstualna, temveč je vedno hkrati tudi kontekstualna gledalska naloga.
***
Koncept in koreografija: Isabelle Schad
Soustvarjalke koreografije in nastop: Claudia Tomasi, Josephine Findeisen
Glasba in zvok: Damir Šimunović
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Bruno Pocheron
Stiki z javnostmi: Elena Basteri
Vodja produkcije: Heiko Schramm
Produkcija: Isabelle Schad
Podprto s strani: Berlin Senate Department for Culture and Europe
Trajanje: 50 min