Ruedi Gerber: Dih, ki se ga vidi: Anna Halprin

Dokumentarni film

V petdesetih letih dvajsetega stoletja so tri osebnosti generaciji mladih ameriških plesnih umetnikov nakazale povsem nove poti: skladatelj John Cage z neobičajnimi kompozicijskimi pristopi in rabami vsakdanjosti, nekonvencionalen in precej eklektičen newyorški gledališki režiser James Waring, ki je ustvarjalno kompozicijsko vprašanje Zakaj? spremenil v Zakaj pa ne? ter plesalka in raziskovalka plesa Anna Halprin, ki so se ji prvi uprli načini modernega plesnega komponiranja in plesno-tehnične uniformiranosti in se je zaradi tega odločila, da bo  ples spremenila v laboratorij kinetičnih eksperimentov in opazovanj. Anno Halprin, ki je bila v štiridesetih letih dvajsetega stoletja študentka Doris Humphrey, so kompozicijski pristopi v modernem plesu kmalu začeli dolgočasiti. Raziskovanje je pod vplivom konstruktivizma kmalu usmerila v eksperimentalno plesno delo: zanimale so jo studijske uporabne naloge, improvizacije, opazovanje lastne kinetike, stilno ornamentalnost pa je odstranila z osredotočenostjo na gibalno elementarnost: zibanje, padanje, hojo, tek, plazenje, skok, neobičajne prenose telesne teže in delo s predmeti.

Od petdesetih let dvajsetega stoletja naprej je v svojem odprtem gozdnem studiu v bližini San Francisca, kjer sta si z možem, slavnim krajinskim arhitektom Lawrenceom Halprinom, ustvarila dom in proizvodni umetniški obrat, organizirala poletne plesne šole, na katere so prihajali bodoči mladi newyorški sodobnoplesni neoavantgardisti, ki so prav s pomočjo njenih umetniških nazorov iznašli svoje plesno delo. Po obiskih pri Anni Halprin plesni svet nikoli ni bil več takšen kot dotlej. Poleg svojih referenčnih in prelomnih plesnih del, kakršno je Sprevodi in premene (Parades and Changes, 1965), je Anna Halprin v šestdesetih in sedemdesetih letih ples uporabljala kot medij družbenih sprememb pri delu z različnimi družbenimi skupinami kot sredstvo zdravljenja (sama si je s plesom zazdravila raka) in delo s starejšimi občani. Človeško gibanje je bilo zanjo oblika eksistencialne ekologije: nikakršna vrnitev človeka k naravi, ker človek nikoli ni uspel nikamor oditi, temveč osredotočenost na tisto, kar je že vselej tu. Anno Halprin je v zadnjih dveh desetletjih odkrila sodobna umetnost, ji dala osrednje mesto na nekaterih največjih svetovnih razstavnih dogodkih in umetnico afirmirala tudi izven okvirov sodobnega plesa. Anna Halprin je letos dopolnila sto let.

Festivali in nagrade:

Locarno Filmfestival Semaine de la Critique 2009
Mill Valley Filmfestival 2009 Audience Award “Certifcate of Excellence”
Internationaler Kino-Relaese 2010

Režija: Ruedi Gerber
Produkcija: Ruedi Gerber, Mike King
Kamera: Adam Teichman
Montaža: Françoise Dumoulin, C. Peters
Zvočno oblikovanje: Margaret Crimmins
Rerecording Sound Mix: Tony Volante
Glasba: Mario Grigorov
Distribucija: ZAS Film AG, Zurich
https://www.breathmadevisible.com/

Vstopnice za neposredni prenos v živo preko aplikacije Dice: 2 €
V angleškem jeziku s slovenskimi podnapisi.