Na koncu sveta, ob mizi iz javorja, se ziblje sonce in z njim svet. Z zarjo bo sončna krogla zdajci odšla. Ob plamenih z ognjišča bodo jedli polento, peli lali-lala-jo-lelile, molili. Živeli ob boku bogov. Pojoč odpirali nebo. Melodija bo kot božanska voda svetlobe tekla med glasovi ter se prelivala skozi besede in ritme. Kot mantre, kot trak tisočerih rodov. Temà bo vedno znova izginjala. Glas išče telo, telo godca, godec srce. V njem je spravljeno vse. Da svoja vrata odpre. Ali trka kdo?
Od svetega kraškega jezera, po katerem pluje starodavni čoln jelke, do cvetočih rajskih travnikov alpskih gorskih vasic teče razpoka. Iz daljnih zvezd ji sledi veliki pogled in pôje. Pretaka tone in morje. Tam ni nobene zemlje.
Ljoba Jenče, glas
Borut Čelik, oblikovalec zvoka