Plesni kritiki so posamezne prizore iz teh filmov proglasili za vrhunce slovenske filmske zgodovine in težko bi jim oporekali. Ples, ki ga je Iztok Kovač ustvaril s svojimi sodelavci v desetletju od 1993 do 2006 in ki predstavlja vrhunec slovenskega sodobnega plesa, je morda v industrijskih okoljih, v katerih ga ujame filmska kamera, pomensko polnejši kot na gledaliških odrih, saj se s temi okolji Kovačevo in sodobno-plesno telo nasploh postavlja na mesto svojega izvora: v paradigmo evropske industrijske revolucije in naravo, ki jo je moderni ples vselej dojemal kot mesto izgube. V Vrtoglavem ptiču (1997), Domu svobode (2000) in Kaj boš počel, ko prideš ven od tu? (2006) se na izjemno komunikativen način prepletajo pomeni, temperature, pisave, želje in zgodovinski sedimenti, ki prečijo en-knapovska plesna telesa.
***
Vrtoglavi ptič
Sodobni ples v svoji osredotočenosti na telo in prostor predstavlja izoliran svet, svet formalnih in moralnih pravil, svet, ki ustvarja lastno izolirano izkušnjo. Tako kot svet rudarjev. V tem je njuna nezaustavljiva privlačnost. Oba sta nekakšni visokopoetski iluziji, v kateri se kamera z lahkoto zaljubi. Obema stvarnost in resničnost obstoja določajo pravila, ki prihajajo od zunaj. V primeru trboveljskih srečanj plesalcev in rudarjev je ta zunanjost kamera. Instrument, ki dogodek postavlja v aktualen okvir. Virtualnost dveh svetov, ki lahko bivata samo v svoji fizični realnosti se poveže v poetsko strukturo s pomočjo instrumenta resnične iluzije, naprave, ki lahko simulira čas. Z njeno pomočjo svet sodobnega plesa pridobi dimenzijo pretekosti, zgodovinskosti, svoj subjektivni spomin, svet rudarjev pa nasprotno; iz brezčasnega rova vere in upanja, vstopi v sedanjost, aktualnost, objektivnost. Spoj je vrtoglav, omamen, odtujen, tako kot pogledi, nasmehi in komentarji rudarjev, ki gledajo nastop plesalcev v neki hali, v kateri se trenutno še odvija življenje. Pravzaprav je to življenje zgolj njihova prisotnost, ambient sam je že zapuščen, izpraznjen, zgodovinsko presežen. (Eda Čufer)
Koncept in koreografija: Iztok Kovač
Režija: Sašo Podgoršek
Ustvarjalci in izvajalci: Maja Delak, Antoine Lubach, Mala Kline, Iztok Kovač, Kathleen Reynolds, Jordi Casanovas Sempere, Claudia de Serpa Soares
Vokal: Aleš Hadalin
Godalni kvartet: Enzo Fabiani
Skladatelj glasbe: Boris Kovač
Direktor fotografije: Sven Pepeonik
Snemanje in oblikovanje zvoka: Hanna Preuss
Direktor filma: Darko Vinkl
Produkcija: EN-KNAP
Vodja produkcije: Andrej Želježič
Izvršni producent: Bindweed Soundvision, Franci Slak
Koprodukcija: TV Slovenija
***
Dom svobode
Vodilne ustvarjalce na Slovenskem preganja … sila teže! Živadinova vleče v gravitacijo nič, Gregorič obeša svoje modele z glavo navzdol, Lošić sili v neskončno – Kovač in Podgoršek pa na najbolj presunljiv način priznata, zakaj bežita proč od tal: zato, da bi bolje videla, od kod prihajata. Iz sveta, v katerem je bila črna barva rudarske pleh-muzke, rdeča mamine najlon srajce, bela pa sestrinih baletnih copatk. Dom svobode ni le šifra sveta, kakor ga vidi naša generacija, če se ozre nazaj – je tudi šifra za prostore svobode, ki jih skuša umetnik ustvariti, ko se hoče povzpeti nad vsakdan, razvneti misli in odvezati telo. Vzravnati telo na previsni steni je po svoji hereziji gesta, identična prhutanju ptiča na vrhu orjaškega dimnika: adijo, zemlja! (Stojan Pelko)
DOM SVOBODE / FOTO ARHIV ENKNAP
Koreografija: Iztok Kovač
Režija: Sašo Podgoršek
ustvarjalci in izvajalci: Michael Ruegg, Jordi Cortes Molina, Mala Kline, Maja Delak, Jordi Casanovas Sempere, Ana Stegnar, Iztok Kovač, Aleš Hadalin
Izvirna glasba in oblikovanje zvoka: Thierry De Mey
Scenografija: Kovač Podgoršek
Kostumografija: Uroš Belantič
Direktor fotografije: Sven Pepeonik
Montaža: Vesna Nikolovska Kržičnik
Režija črno bele sekvence: Thierry De Mey
Montaža črno bele sekvence in montaža zvoka: Rudi Maerten
Produkcija: EN-KNAP
Izvršni producent: Valter Kobal
Koprodukcija: TV Slovenija