Na področju malih umetnosti po svetu poznamo različne oblike predstavitev, ki so odvisne od lokalnih kontekstov in vpetosti v mednarodne mreže. V tem sklopu smo pozvali strokovnjake iz različnih organizacij po Evropi, da predstavijo svoje pristope k produkciji malih umetnosti, strategije nagovarjanja publike ter izkušnje z internacionalizacijo svojih skupin oz. organizacij.
Fabrice Laffon (FR): Umetniške in produkcijske strategije pri razvoju drag kabareta – predstavitev organizacije Divan du Monde in kabaret skupine Madam Arthur
Eden od kontekstov z najdaljšo tradicijo »malih umetnosti« in konkretno kabareta je Pariz (FR). Sam izraz je prvotno prišel iz jezika picard ali iz valonskega jezika camberete ali cambret, izraza za majhno sobo (12. stoletje). Kabareti so se v Parizu pojavili vsaj konec petnajstega stoletja in so bili znani kot gostišča, povezana z zabavo. V 18. stoletju se je pojavil kavarniški koncert ali kavarna, ki je ponujala hrano skupaj z glasbo, pevci ali čarovniki. Prvi kabaret v sodobnem pomenu je bil Le Chat Noir v boemski soseski Montmartre, ki ga je leta 1881 ustvaril Rodolphe Salis, gledališki agent in podjetnik. Združeval je glasbo in drugo zabavo s političnimi komentarji in satiro. Do leta 1896 je bilo v Parizu šestinpetdeset kabaretov in kavarn z glasbo, skupaj z ducatom glasbenih dvoran, ki so se v 20. stoletju razširile in gostile največje plesne in glasbene zvezde. Danes v Parizu obstaja nekaj glasbenih dvoran, vendar mnoge izkoriščajo kabaretsko tradicijo in turistom pogosto strežejo komercialne in neumetniške produkcije.
Fabrice Laffon je direktor organizacije Divan du Monde od leta 2008 in je leta 2015 oživil preteklo slavo kabareta Madame Arthur s kakovostno umetniško produkcijo in z mednarodnim renomejem. V preteklih letih mu je uspelo razviti trajnostni poslovni model (klub, kabaret) in jasno umetniško smer pri kuriranju programa. Madame Arthur je eden redkih pariških kabaretov, ki neguje svojo tradicijo, hkrati pa je dostopen mlajšemu, heterogenemu in raznolikemu občinstvu.
Helena Bunker (SE): Internacionalizacija »malih umetnosti« – predstavitev festivala Stockholm Fringe in Nordic Fringe Network
Stockholm Fringe je multidisciplinarni umetniški festival, ki predstavlja inovativno delo, od performansa do instalacijske umetnosti in vsega vmes. Fringe Festival (Stoff) je petdnevni multidisciplinarni umetniški festival, ki deluje kot »oder« za domače in mednarodne umetnike, na katerem predstavijo svoja inovativna dela, od performansa do instalacijske umetnosti in vsega vmes. Festival se zavzema za umetniško svobodo in se osredotoča na originalna in »alternativna« dela, ki se morda ne ujemajo z običajnimi performansi ali razstavnimi prostori. Stoff je priložnost, da umetniki preizkusijo nove ideje, se povežejo in sodelujejo z drugimi umetniki, razvijejo delo in dobijo navdih za številne različne ustvarjalne izraze. Ne samo, da Stoff spodbuja nastajajoče umetnike, ki razvijajo svojo obrt, ampak tudi pozdravlja uveljavljene skupine in posameznike, katerih delo spodbuja inovativne delovne prakse. Z mednarodnimi gostovanji, kot je Peklenska komedija z Johnom Malkovichem, Mykki Blanco in Forced Entertainment, želi festival premostiti vrzel med uveljavljenim in nastajajočim. Soustanovitelji in direktorji festivala so Helena Bunker, Lina Karlmark in Adam Potrykus.
Helena Bunker je soustanoviteljica in ena od direktorjev festivala Stockholm Fringe. Magistrirala je iz performativnih umetnosti in je tudi sama ustvarjalka v robnih žanrih ter producentka.
Saša Božić, defacto (HR): Reference pop kulture v reciklaži/dekonstrukciji sodobnih uprizoritvenih predstav – predstavitev projekta On Entertainment
Leta 2015 se je de facto začel večletni (pet let) performans in raziskovalni projekt z naslovom On Entertainment. Pri projektu jih je zanimala analiza ontološkega statusa izvajalca pri srečanju z občinstvom v različnih oblikah in izvedbenih produkcijskih oblikah, s poudarkom na mejnih vrstah žanrov, postavljenih v skladu s t. i. »robno« estetiko (kvir kabaret, protidramsko gledališče, performativni principi nemškega Ausdrucktanza, brooklynski voguing …) Za projekt je Saša Božić razvil tri predstave: Born to please (2015) o rekonstrukciji/interpretaciji priljubljenih glasbenih uspešnic iz zgodovine zabavne glasbe; Folk/Act (2016) o performativnosti spola v gledališču in preoblikovanju performativnosti telesa in spola v ljudski glasbi ter A good life (2018) o krhkosti uprizarjanja, ki orisuje praznino in ustvarja mite o telesnosti gledališča in telesnosti TV-spektakla.
Saša Božić je hrvaški gledališki režiser in dramaturg, aktiven na področju evropskega sodobnega plesa. Njegovo delo temelji predvsem na širjenju področja uprizoritvenih umetnosti – zanimajo ga tanke meje med gledališčem, plesom in na splošno uprizoritvenimi umetnostmi, preučevanje poroznosti njihovih okvirjev in položaj izvajalca v različnih formatih uprizarjanja. Njegova dela presegajo okvire splošnega razumevanja sodobne koreografije ali režije. Njegova značilnost je kombinacija gibalnih materialov, vizualnih podob in besedil, ki sledijo preobrazbam med njegovimi multidisciplinarnimi vlogami koreografa, režiserja in dramaturga.