Bo kruha iz te moke?
Vskok nazaj v formo plesnega koncerta, ki sta ga Ana Pandur in Vito Marenče več let preizkušala v različnih glasbenih postavah in kontekstih, tokrat s performativnim obratom vzpostavlja tablao flamenco absurda v najbolj surovem, dobesednem pomenu besede. Hrana, glasba, ples in iskanje recepta, ki bi zagotovil nujen in zadosten pogoj ustvarjanja.
Lakota je najboljša začimba.
Kaj vse lahko požreš, da dosežeš svoje? Kaj vse ti je na poti obležalo v želodcu? Ustvarjanje je ljubezen, je hrana in je lakota. Po kateri recepturi pripravljaš hrano, ki jo uživaš? Ali tvoje sestavine štejejo? Resnično je vprašanje postavljanja meja, da ljubezen ne bi kot kamen obležala v želodcu. Ljubezen gre skozi želodec.
Brez potu ni medu
Iz istih sestavin se z različnimi postopki pripravljajo mnoge jedi, včasih enolončnica iz tega, kaj je ostalo v shrambi, drugič gostija iz posebej za priložnost kupljenih sestavin.
Kakšen pa je recept? Vsaka popolna, prekaljena gospodinja ima svoje male kuharske skrivnosti, dodatke k receptom, drobne intimnosti, ki jih ne razkriva, ki jih skrbno varuje in jih šepetaje zaupa redkim izbrankam:cem.
Drobci torej, ki tvorijo zasebno in vzpostavljajo razliko, če ne prepada med družbenim in družinskim, javnim in zasebnim. K njim se zmeraj znova vrača, z njimi tolaži in vrača nazaj v sidrišče, v osnovo spomina, vonja, okusa in vzdušja. Vračanje nazaj ni nazadovanje, v igri je utirjanje v kontinuiteto, ki se transformira, ko napreduje, ko jo preoblikujejo izkušnje, odtisi drugih ljudi in reči, ko ne obstaja sama v vakuumu. Hoja tvori pot.
Kdor ne dela, naj ne je.
Vprašanje dela je arbitrarne narave – kdo si zasluži plačilo, kakšno in za kaj – če sploh. Plesalka je ženska, po eni strani delovno telo in po drugi misel, mi snuje delo, točka številnih projekcij, ki se zlivajo vanjo, nadeva si mnoštvo identitet, prepletenih s spomini in pričakovanji, mnoštvo vlog, med katerimi dnevno prehaja in jih skuša ohranjati v ravnovesju. Delaj, napreduj, ne nehaj, delaj, napreduj, ne nehaj, delaj, napreduj, ne nehaj. Sama si kriva, da je tako, kot je.
S trebuhom za kruhom.
Tablao flamenco je lokal, restavracija, ki gosti občinstvo. Z nakupom vstopnice si gostje zagotovijo predstavo flamenka in večerjo – večplastno izkušnjo na emotivni, receptivni in senzorični ravni. Vonji odrskih desk, razžarjenih reflektorjev, potu, ličil in laka za lase se mešajo z vonjavami krompirja, pečenke, solatnega kisa, vina, piva, žganja in nagnetenih teles, ki med žvečenjem budno opazujejo dogajanje na odru nad seboj v zaprtem prostoru, ki se počasi segreva. Potijo se umetnice:ki, potijo se gostje, katerih jedi, če sedijo dovolj blizu odra, ob izvajanju enegičnih, preciznih obratov telesa, začinijo kapljice potu plesalk:cev. Kdo vse ima želodec, da vztraja?
Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.
***
Avtorica koncepta: Ana Pandur
Avtor glasbe in izvajalec: Vito Marenče
Tolkala: Andrej Tomazin
Produkcija: Zavod Koda:Manifest in Pkd Flamenko
Soorganizacija: Pionirski teater
Nastopa: Ana Pandur