Festival Borštnikovo srečanje se v zadnjih letih sicer odvija v mesecu juniju, v Slovenskem gledališkem inštitutu pa ohranjajo jesenski termin za že tradicionalni pogovor z vsakoletnim prejemnikom oziroma prejemnico Borštnikovega prstana. Najvišje igralsko odličje za življenjsko delo pri nas je letos prejela Nataša Matjašec Rošker. Z njo se bo pogovarjala teatrologinja Ana Perne.
»Kdo je ona?« se v kritiki monodramske uprizoritve Get Famous or Die Trying (Elizabeth 2) leta 2004 sprašuje Blaž Lukan. Naniza vrsto možnosti, nato odgovori: »V toku identitet, ki v trenutku igre potekajo skoznjo, je ona pravzaprav vse to, ali z drugo besedo igralka, ki pred očmi gledalca prehaja iz ene identitete v drugo kot zrcalna slika, odsevajoča v novem zrcalu.«
Elizabeth 2, ki jo je zasnovala z režiserjem Sebastijanom Horvatom in za katero je prejela nagrado Prešernovega sklada, je nastala v (ko)produkciji E. P. I. centra, katerega soustanoviteljica je bila tudi sama. Letošnja prejemnica Borštnikovega prstana je po zaključku študija dramske igre na AGRFT kot samozaposlena na področju kulture ob delu v gledaliških institucijah intenzivno ustvarjala tudi na neinstitucionalnem področju. Leta 1995 je denimo nastopila v večmedijski stvaritvi režiserja Marka Peljhana Ladomir-Faktura: Četrta površina – Površina stika!, (ko)produkciji organizacije Projekt Atol, pri ustanovitvi katere je prav tako sodelovala, še kot študentka, leta 1997 pa je soustvarila monodramo Elizabeth, s katero se je začela zgodba Elizabeth Projektno Idejnega centra. Ta gledališkoraziskovalni zavod je leta 2006 v koprodukciji z MGL uprizoril Müllerjev Kvartet – in za vlogo Merteuil je prejela svojo prvo Borštnikovo nagrado.
Leta 2007 je postala članica igralskega ansambla Drame SNG Maribor, kjer je doslej ustvarila prek trideset vlog in zanje prejela številne nagrade; če se omeni zgolj Borštnikove: leta 2009 je bila nagrajena za vlogo ostarele pesnice v uprizoritvi no-iger Veter v vejah borov (režija Jernej Lorenci), podane »v časovno kratkem ter igralsko minimalističnem nastopu, ki v čistosti in silovitosti gole prisotnosti presvetli celotni oder in zareže globoko v dušo«, leta 2013 in 2015 pa za natančno izdelani in v igralskem izrazu do potankosti premišljeni vlogi Gospodične Elle Rentheim in Hedde Gabler v uprizoritvah Ibsenovih dram John Gabriel Borkman in Hedda Gabler (obe v režiji Mateje Koležnik). Ob sodelovanju z različnimi režiserji igralka tudi v matični gledališki hiši k ustvarjanju pristopa kot (so)avtorica besedil oziroma projektov.
»Esenca njene igre je neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v svojem igralskem iskanju nikoli ne ustavi, pač pa neprestano išče nove igralske poti in izrazna sredstva. Slednjega se ne poslužuje zaradi drugačnosti per se, pač pa z iskanjem nekonvencionalnih rešitev prodira globlje v uprizoritev, igralsko kreacijo, vlogo, odnose, stanja … Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. In čeprav je večji del svoje kariere posvetila najrazličnejšim zvrstem znotraj dramskega gledališča, so ji blizu eksperimentalne in laboratorijske forme, tudi lutkovno gledališče in film,« je zapisala dramaturginja Maja Borin v utemeljitvi nominacije za Borštnikov prstan.