Moderatorka pogovora: Katarina Stegnar
Sodelujoči:
Nika Bezeljak, gledališka ustvarjalka
Uroš Kaurin, gledališki ustvarjalec
Nina Rajić Kranjac, gledališka ustvarjalka
Jure Novak, gledališki ustvarjalec
Če smo v preteklih letih mislili, da so časi za gledališče neprijazni in težki, kaj naj danes sploh še rečemo o tem? Ali bo gledališče brez gledalcev zaradi ukrepov za omejevanje epidemije preživelo? Ali bodo preživeli njegovi ustvarjalci, institucije, številni samozaposleni, igralke in igralci, strokovni sodelavci, kostumografi, scenografi, režiserji, dramatiki in drugi? Preden začnemo braniti svojo legitimno pravico do obstoja, obstoja umetnosti nasploh, preden privlečemo na dan številke in multiplikativne učinke, preden se začnemo pritoževati nad slabimi razmerami, nad razdorom med institucijami in neodvisno sceno, nad vtikanjem politike v našo ustvarjalnost, poskusimo misliti novo gledališče, idealno gledališče, fantazijo. Da bi lahko sprevideli, kam si želimo priti, jo mahnimo v nasprotno smer in si zamislimo idealne razmere: neomejeno količino denarja, urejene odnose, politično zrelost, radikalne ideje … Šele nato lahko začnemo govoriti o nujnih pogojih za delo in človeka vredno življenje, predvsem pa za rehabilitacijo kulture v kontekstu javnega mnenja. Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.