Podobe karizme

 Že več kot štirideset let je minilo od prve podelitve Severjevih nagrad na Loškem odru za igralske dosežke na področju gledališke umetnosti,  še par let več je preteklo od umetnikove smrti.  V spomin na enega naših najboljših dramskih igralcev v zgodovini slovenskega gledališča  in v sklopu te častitljive obletnice smo v Loškem muzeju Škofja Loka  v sodelovanju z Muzejskim društvom iz Škofje Loke in AGRFT iz Ljubljane  pripravili razstavo fotografskega gradiva treh mojstrov: Vlastje Simončiča, Leona Dolinška in Željka Stevanića.Vsem trem je bil Sever po človeški in umetniški plati zelo blizu (zato so ga tudi upodabljali), iz slik pa se čuti njihova iskrena ljubezen do gledališča. Po večini  fotografije prikazujejo vizualne utrinke iz gledaliških predstav, v katerih je Stane Sever presegal meje igralskih zmožnosti, nekatere pa odkrivajo tudi umetnikovo bolj zasebno plat. Ker je največ kvalitetnih posnetkov, ki nam jih je uspelo pridobiti, delo legendarnega, mednarodno uveljavljenega fotografa, pedagoga in filmskega snemalca Vlastje Simončiča, je logično, da je osrednja pozornost namenjena njegovim portretnim mojstrovinam, toda tudi ostala dva avtorja na razstavi nismo zanemarili.

Gledališče je v tesni zvezi s fotografijo in filmom. Pojem atrakcije, ki ga vsebuje narava tega žlahtnega, a specifičnega umetniškega rituala, kakršnega poznamo že od časov starih Grkov, pri marsikomu (poleg katarzičnih občutkov) vzbuja potrebo po umetniškem izražanju, ki je odvisno od opazovalca (hkrati tudi gledalca) samega. Ker gre v primeru podob Vlastje Simončiča za portrete Staneta Severja, lahko ugotovimo, da avtorja prevzemajo predvsem odrski momenti, v katerih upodobljenec zares polnokrvno manifestira svojo vlogo v vseh izraznih ozirih. Simončičeva notranjost pulzira z dramsko uprizoritvijo loveč pravi impulz za brezčasni dialog s Severjem, igralcem z vrhunsko izrazno mimiko in optimalno gestikulacijo, v danem primeru fotografovim osrednjim motivom. Preko Simončičevih podob si Severja v domišljiji zlahka lahko pričaramo kot vrhunskega govorca v komunikacijski neposrednosti in moči. Srž Simončičevega fotografskega pristopa je v izkušnji povsem osebne naravnanosti do gledališkega spektakla in do karizmatične Severjeve osebnosti, slike pa so najbrž nastale v drobcih skoraj irealnih trenutkov, brez distance ali premisleka (snapshot). Pred nami so monumentalni, a tudi bolj intimno obarvani portreti iz zakulisja, ki jih gledamo in podoživljamo na simbolni ravni, v več pomenih, večplastno. Simončičevi portreti Staneta Severja prefinjeno povezujejo zrelo umetniško vizijo s fotografskim dokumentarizmom, oboje pa z brezhibno tehnično rutino. Posredno se fotografov ustvarjalni postopek  povezuje z znano tezo, ki govori o tem, da vloga tvorca v kateremkoli mediju pravzaprav ni v produkciji povsem novih umetniških organizmov ter izmišljanju, marveč v izbiri potrebnih elementov in trenutkov za kar najbolj prepričljivo izraznost; mojster spaja in prilagaja vizualne utrinke svojemu lastnemu idejnemu konceptu ter beleži dramski zaplet po nezamenljivem občutku. Ne glede na fotografski žanr je prav Vlastja Simončič znal odlično poiskati in podati intenzivnost ambientalnega vrvenja, ki ga je v toku spreminjajočih se dogodkov hkrati ovekovečal in ohranjal, ne prizadeval pa si ga je konceptualno podrejati. V portretnem sklopu, posvečenemu velikanu slovenskega gledališča in filma – Stanetu Severju, Simončič gledalcu na ogled postavlja obraz v preseku dramatičnega dogajanja med menjavo psiholoških karakteristik igralca v gledališkem miljeju, v katerem se kot fotograf zelo elegantno znajdeva in giblje. Za razliko od mnogih  reportažnih fotografov se umetnik-fotograf ne ustavlja zgolj pri izpostavljanju obraznih detajlov, temveč ob pomenljivih fabulativnih lokih dramske pripovedi išče ustrezne interpretacijske napetosti, seveda v sozvočju z igralčevo karizmatično vehemenco. S tendenco po podajanju ekstremnih čustvenih stanj se s svoje stabilne fotografske preže aktivira takrat, ko je vzdušje na meji kulminacije, obrazna mimika in

gestikulacija upodobljenca pa v polnem zanosu. Pred nami so figuralni izseki v realnem času v vsej polnosti. Simončičeva ljubezen do gledališke igre na vseh nivojih in  zvrsteh, še
izraziteje pa njegovo spoštovanje do Staneta Severja odlično zrcali igralčev umetniški vitalizem, prežet z osebno ambicijo, njegov sarkazem prekvašen z zdravim humorjem, subtilni glamour, začinjan s primesmi undergrounda. Ta intrigantni pletež raznorodnih elementov kaže na fotografove inspirativne vire za smele in impulzivne fotografske akcije. Zasidran med klasičnimi fotografskimi žanri in sodobnostjo Simončič vseskozi raziskuje, preverja in išče kar najbolj prikladne fotografske kote za povedne gibe in obrazne nadrobnosti njemu tako ljubega glumača, ki jih udejanja na način, še za današnji čas moderen in efekten. Dokument – fotografija tako postane enkraten umetniški poligon, kreativno delo pa neposreden, a domiseln a hkrati spontan idejni postopek. Simončičeve upodobitve Staneta Severja so v poetično filozofskem jedru utelešenja gledališke karizme, vseeno pa niso odmaknjeni od resničnega življenja. Upodobljeni liki iz del Ajshila, Shakespeareja, Brechta, Držića, Cankarja in drugih velikanov klasičnega gladališkega repertoarja se v novem fotografskem okolju preobražajo tudi v protagoniste fotografove osebne pripovedi in njegovega doživljanja dramatike, asociacije, ki nam jih (slučajno ali pa tudi ne) vzbuja njihova prepoznavnavnost, pa dopolnjujejo in krepijo vtise.  Pred nami je vizualiziran proces avtorjevega razvijanja individualne poetike, ki jo lahko dojemamo kot fotografski ekvivalent predstavi, kot sugestivno implikacijo na klasične fotografske pristope, lahko pa jo občutimo drugače, bolj spiritualno. Sinteza stalnega spreminjanja se pred našimi očmi odstira brez lažnega blišča in izumetničenosti. Ponuja nam dialog statičnih elementov in dinamičnih sprememb v času in prostoru in nam s pomočjo lika Staneta Severja in njegovih gledaliških inkarnacij kaže predstavnost, kakršna v resnici tudi je: nenavadna, minljiva, a fascinantna.
S Simončičem kot "svetlobnim" zapisovalcem predstave in Severjem kot akterjem lahko zazvenimo v interferenci, saj je njuna optika univerzalna in arhetipska. Vodi nas globlje v elementarnost fotografskega in gledališkega izraza, k novemu načinu videnja in mišljenja, odkriva nam skrite dimenzije tako gledališča kot fotografskega medija. Podoba ni zgolj posnetek odrskih sekvenc, nanizanih v portretni mozaik; postane namreč estetsko – avtonomni prostor osebnega videnja igralske in človeške karizme, kjer vlada zanos z močnim čustvenim nabojem. Za Simončiča je Severjeva interpretacija neke določene vloge avantura (živi kontakt) in ponotranjena izraznost hkrati. Ponavadi pravimo, da je fotografija najzanesljivejši dokument resničnosti, v primeru obravnavanega sklopa pa je eden od poudarkov tudi na študiji različnih karakternih vlog Staneta Severja v odnosu do ostalih članov gledališkega ansambla, ki jih povezuje prizadevanje po optimalni ponazoritvi likov. Portretirance spremljajo razni atributi kot del razpoznavnosti, največkrat pa so izrazito psihološko pogojeni. Če je magija tovrstne fotografije tudi v izvabljanju kar najbolj specifičnih osebnostnih  lastnosti  nastopajočih, je avtor v podajanju le–teh izrazito suveren in prepričljiv. Pragmatično odločanje za ustrezne fotografske kadre in smisel za čisto likovnost mu omogočata efektno prevesti izbran kompozicijski insert ali postavitev v razgibani formaciji, ki je odraz zamišljenih kompozicijskih rešitev režiserja in spretnosti igralca. Izbira kontrastnega načina s temnimi ozadji, nemalokrat ožarjenimi s svetlobnimi pasovi in snopi dodatno dinamizira odrsko podstat, pripomore pa tudi k vzpostavitvi primernega vzdušja. Tako nastane intuitivna in skrajno ekspresivna slika, ki je identična Simončičevemu doživljanju bodisi drame, komedije ali groteske: prav Vlastja Simončič "zamrznjeni" gledališki afekt namreč spreminja v podobo (ikono), na kateri se predmetnost, izenačena s čustveno komponento (pathos) v procesu identifikacije z objektom, predrugači. Nova realnost deluje transparentno in likovno učinkovito. Govorimo torej o umetniški transformaciji realističnega pristopa, povezanega s psihološkimi in estetskimi načeli, v bolj osebno pripoved.

Manj formalne Severjeve trenutke iz zaodrja nam lepo posreduje še Leon Dolinšek, drugi "kronist" Severjeve igralske poti.
Prek razstavljenih podob sledimo Simončičevemu, pa tudi Dolinškovemu občudovanju gledališkega medija,  prepuščenemu skozi prizmo likovnih izrazil. Njuna zaveza s teatrom in poosebljenjem le- tega, igralcem Stanetom Severjem, predstavlja avtentični ustvarjalni proces, ki presega konvencionalnost v kontekstu gledališke dokumentarne fotografije.
"Severjev" cikel Vlastje Simončiča izstopa iz fotografovega opusa ter zapolnjuje vrzeli tistega segmenta slovenske fotografije, ki se ukvarja z zgodovino slovenskega gledališča. Čeprav je Simončič tokrat v izhodišču samo kronist in dokumentarist "zlate dobe" slovenskega teatra, še posebej tistih let, ki jih je zaznamovala osebnost Staneta Severja, je njegov  fotografski prispevek tako po umetniški kot dokumentarni plati avtonomen, brezčasen in umetniško briljanten.

Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja Škofja Loka