Performans.
V brezštevilnih simbolnih praksah in vsakodnevnih verbalnih relacijah se stalno srečujemo z napačnim razumevanjem pojmov istovetnosti/istosti in enakosti. Če lahko rečemo, da so človeški možgani le strukturacija določenih aminokislin v njegovem genomu, ki na specifični stopnji svojega razvoja in postavitve ustvarijo samozavedanje, in da ima potemtakem oseba, ki je bila v postopku kloniranja ustvarjena iz istega genetskega materiala kot njen original, pa se zaplete pri vprašanju, če je ta enaka oseba tudi ista oseba, se pravi identična s svojim originalom, svojo matrico. Če klon misli, se zaveda, je biokemično – naj si dovolimo reči – isti kot njegov Vzrok, toda ne v pomenu svojega jazstva, zavesti. Gre torej za demonstracijo tega, da materialna hipostaza, ki ponuja elemente istega v kreaciji človekovega podobnika, torej klona, ne more ponuditi tudi istosti njegove zavesti, njegovega sebstva, njegovega samozavedanja z originalom.
Preizkus oz. dokaz, da je identiteta v razliki z enakostjo, bo temeljil na eksperimentu z dvema enakima ženskama, od katerih je ena original, druga pa njena kopija.
Avtor: Peter Mlakar
Asistent:
Produkcija: Maska Ljubljana