Uvod: Eva Jus
Katja Čičigoj (SI): Utopične odklonskosti in zgrešene identifikacije: užitek, kritika in prihodnost v kvir burleskah
Razprava, vodi: Eva Jus
Irena Ristić (RS): Kolektivi in uresničevanje skupnega v »malih umetnostih«
Razprava, vodi: Eva Jus
Povzetek simpozija: Maja Šorli
Umetnost, ki je lahko za večinsko javnost vir neugodja, lahko na drugi strani proizvede užitek, občutja sprejetosti, pripadnosti, svetle prihodnosti – z eno besedo skupnosti. V zadnjem simpozijskem sklopu raziskujemo, kako to počnejo ustvarjalke_ci in občinstvo »malih umetnosti«.
***
Katja Čičigoj: Utopične odklonskosti in zgrešene identifikacije: užitek, kritika in prihodnost v kvir burleskah
V delu Disidentifications: Queers of Colour and the Performance of Politics (1999) José Esteban Muñoz razvija pojem »dezidentifikacije« za analizo kompleksnega odnosa do normativnih spolnih (pa tudi rasnih, etničnih in drugih) identitet, ki ga vzpostavljajo od družbene norme »odklonski« subjekti. Ko je ta odnos uprizorjen na odru znotraj kvir performativnih praks, med katerimi imajo robni žanri, kot sta kabaret in burleska, posebno mesto, izvajalke_ci z gledalkami_ci ustvarjajo »protijavnosti«: skupnosti, ki se od večinske družbe zavestno distancirajo, a ne s popolno samoizključitvijo. Ker je vidnost tudi pogoj za preživetje v družbi za številne robne subjekte, to distanciranje ne more potekati na način popolnega zavračanja, temveč gre vselej za subverzivno prisvajanje, ki dominantne identitete in normativne podobe obenem uporabi in jih dekonstruira. S pomočjo pojma dezidentifikacije lahko analiziramo spoj radoživega humorja in ostre kritike, izčrpavanja popkulturnih podob ad absurdum in užitka v predajanju le-tem, ki do neke mere zaznamuje žanr burleske že od njenih začetkov, še toliko bolj pa kvir burlesko in performans. Medtem ko užitek v identifikaciji s prevladujočimi podobami in slavljenje predajanja trenutku spominjata na kvir nihilizem Leeja Edelmana v delu No Future, pa kritična ost tovrstnih performansov prikliče zgodnejše feministične analize mehanizmov ponotranjenja oblastnih razmerij (Sandra Bartky, Susan Bordo). Ta spoj nesorodnega ali celo nasprotnega, ki zaznamuje kvir burleskno dezidentifikacijo in zanjo značilno časovnost, lahko naposled razumemo s pomočjo pojma kvir utopij, ki ga Muñoz razvija v delu Cruising Utopia: The Then and There of Queer Futurity (2009): kvir utopije afirmirajo emancipatorne oblike grajenja odnosov in skupnosti v sedanjosti, a se obenem ne odpovedujejo upanju na drugačno prihodnost.
Katja Čičigoj je znanstvena sodelavka na oddelku za filozofijo na Univerzi v Paderbornu (Nemčija), kjer bo doktorirala z nalogo iz feministične filozofije. Raziskovalno se ukvarja s sodobno evropsko filozofijo in kritično teorijo. Bila je gostujoča raziskovalka na CRMEP na Univerzi Kingston in CPCT na Goldsmiths kolidžu v Londonu. Leta 2019 je prevedla, souredila in napisala spremno študijo za Dialektiko spola Shulamith Firestone (založba *cf.) in organizirala mednarodni simpozij o feminističnih utopijah. Trenutno predava na oddelku za filozofijo na Univerzi v Paderbornu in na magisteriju Plesne študije na AMEU v Ljubljani, za *cf. soureja zbornik o feminističnih utopijah skrbi in reprodukcije, na katedri za politično filozofijo Univerze v Paderbornu pa soorganizira konferenco o kritični fenomenologiji uličnih protestov.
Irena Ristić (RS): Kolektivi in uresničevanje skupnega v »malih umetnostih«
Poudarek predavanja bo na kolektivih malih umetnosti, v katerih praksa skupnega, organizirana po egalitarnih načelih, postane alternativni način družbene reprodukcije. Njihova skupna dejanja v neinstitucionalnem okviru ponujajo priložnost za preučitev poti radikalne domišljije na dveh ravneh: najprej z upoštevanjem načel kolektivne ustvarjalnosti [a], ki delujejo z različnimi oblikami produkcije »malih umetnosti«, sistematično usmerjanje v razvoj družbene domišljije; drugič, z ustvarjanjem kolektiva [b], ki temelji na namišljenih konstruktih, namenjenih proizvodnji same družabnosti, ki se razvijajo in preizkušajo s praksami. Vsekakor že samo ustvarjanje kolektiva temelji na prerogativah kolektivne ustvarjalnosti, prav tako načela skupnega dela med ustvarjalnim procesom, pogojena s strukturo in dinamiko kolektiva. Tako to niso niti destinacijske poti, niti linearne, zato bi bilo pomembno, da jih natančno opazujemo, preden razložimo njihovo zapletenost.
Irena J. Ristić je raziskovalka na področjih psihologije, družbenih ved in umetnosti. Osredotoča se predvsem na generativne procese, kolektivno ustvarjalnost in pogoje radikalne imaginacije. Diplomirala je na Fakulteti za gledališče Umetniške univerze v Beogradu, na Oddelku za gledališko režijo. Podiplomski študij je nadaljevala na Filozofski fakulteti, na Oddelku za psihologijo, doktorirala pa je na Fakulteti za likovno umetnost. Študirala je tudi na Inštitutu za psihodramo (EAPTI, Beograd/Dunaj). Opravila je številne študije in ustvarila umetniška dela, performanse ter projekte. Je soustanoviteljica mikrokolektiva Hop.La!, članica pobude »Roof« in izredna profesorica na oddelku za zgodovino in teorijo na Fakulteti za gledališče Umetniške univerze v Beogradu.