Redni improvizacijski nastopi spodbujajo preverjanje lastnih principov ustvarjanja, soočenje z drugimi izvajalci, raziskavo postopkov in refleksijo, ter hkrati seznanjajo javnost z ustvarjalnimi potenciali na omenjenih umetniških področjih.
Vnaprej so dogovorjene le glasbene in plesne zasedbe posameznega dogodka, ki temeljilna postavkah improvizacije in interakcije. Nekateri dogodki so povsem improvizirani, drugi pa so kombinacija strukturiranega plesa in improvizirane glasbe oziroma strukturirane glasbe in improviziranega giba.
Neforma želi spodbuditi sodelovanje različnih avtorjev, ter jim omogočiti platformo za preizkus njihovih postopkov ustvarjanja.
V tokratni Neformi bodo sodelovali:
Glasba: Drago Ivanuša
Ples: Ingrid Berger Myhre, Jurij Konjar
Drago Ivanuša (1969) je pianist, harmonikar ter skladatelj. Po študiju klavirja in harmonike se je začel intenzivno ukvarjati z jazzovsko glasbo. Sodeloval je s številnimi domačimi zasedbami, v glavnem kot pianist in skladatelj. Pred leti je ustanovil skupino Muskafiber, s katero je uspešno koncertiral ter snemal. Uveljavil se je tudi kot uspešen skladatelj scenske glasbe. Napisal je glasbo za več kot trideset gledaliških predstav. Sodeluje z režiserji: Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Sebastijanom Horvatom, Janezom Pipanom, Eduardom Milerjem itd. Pomembno je tudi njegovo sodelovanje pri plesnih projektih, predvsem s koreografom Matjažem Faričem (10 stopinj pod ničlo in Pohujšanje). Je avtor glasbe za celovečerne filme: V leru (J. Burger), Porno film (D. Kozole), Kruh in mleko (J. Cvitkovič), in tudi za številne kratke in dokumentarne filme, televizijske in radijske oglase. Veliko komponira za male zasedbe, elektronska glasbila in simfonični orkester. Kot studijski glasbenik se pojavlja na prenekateri plošči različnih slovenskih izvajalcev, vseskozi pa sodeluje tudi s skupino Bast.
Leta 1999 je prejel nagrado zlata ptica za dosežke na področju gledališke in filmske glasbe.
Ingrid Berger Myhre (Oslo, 1987) je študirala v Trinity Laban Centre v Londonu in diplomirala na Oddelku sodobno plesno gledališče na Hogeschool voor de Kunsten v Amsterdamu. Učila se je pri Davidu Zambranu, Emiu Grecu/PC, Robertu Olivanu, Andrei Bollu in Sari Wiktorowicz. Živi in dela v Amsterdamu, kjer je aktivna na improvizacijski sceni s Tail Collection, ki ga je sama osnovala. Aktivno je delovala tudi na področju plesa/performansa na rotterdamski sceni. Zanima jo zvočno in video oblikovanje v povezavi s performansom, pa tudi projekti, prilagojeni na posamezna prizorišča (»site specific«). Leta 2010 je ustvarila plesni video Gapwasteart in ga predstavila na Nizozemskem, Belgiji in na Norveškem. Deluje tudi v polju umetnosti inštalacij, prenosa v živo (»live streaming«) in otroškega gledališča.
Jurij Konjar: "Ukvarjam se z gibom, ki ga razumem kot opazovanje toka misli v dvostranski interakciji s fizičnim. V ta proces sem padel preko gledanja in kopiranja Steva Paxtona v videu Goldbergovih Variacij. Nadgrajeval sem z dolgim procesom ponavljanja, opazovanja in domišljije. Pred Goldbergom sem delal plesne predstave s fokusom na: prisotnosti v sedanjem trenutku, pripadanju prostorom, mestu posameznika znotraj skupine in pomembnosti napak. Veliko sem pridobil s poučevanjem, ki je od mene zahtevalo jasnost in nudilo perspektivo. Že od otroških let sem iskal priložnosti za gibanje; najprej nagonsko, potem namerno, potem s polno pozornostjo. Če povzamem: Dve želvi oropata polža. Ko pride policija, da bi naredila zapisnik, jima polž pove ‘Ne vem, kaj naj vam rečem, vse se je zgodilo tako hitro…’"