Ljudje se porajamo po poti odnosov: v njih se izgubimo, da bi lahko spet našli svoje mesto, svoj gib in svoj glas. V najrazličnejših skupinah skušamo svoje tihe želje na tihem uresničevati: in vsakič znova nas je strah, da bomo pri tem zaloteni; smo razočarani, ker nas v želji niso prepoznali; ali pa jezni, ker se drugi ne znajo prav igrati.
Te želje (in prepreke, ki si jih postavijo) nam le redko pridejo do zavesti, še redkeje o njih spregovorimo: in vendar ta napetost med željo in njeno lastno prepreko venomer poganja dinamiko med ljudmi, pa naj se dana skupina še tako trudi biti “samo” delovna skupina.
Dejstvo je – po poti skupinske interakcije najbolje ustvarjamo.
Dejstvo je – v skupini se vsakič znova nekaj zalomi.
Pa se znamo tudi ustaviti in pogledati, kaj zame in za nas skupina pravzaprav pomeni?
Česa si od nje želim, kako si želim, da me prepozna, kaj lahko od nje pričakujem?
In kaj od sebe pričakujem v skupini – kaj lahko v njej postanem, kaj ji lahko dam?
Če želimo sodelovati, se moramo znati tudi pogovarjati – o sebi in o nas. In to je ponavadi težje kot pregovarjati se o skupnih projektih, predvsem kadar nikakor nočejo biti skupni.
Mesto srečanja je odprt prostor, kamor lahko prinesemo svoje ideje, misli, občutke....ali pa samo radovednost in željo.
Ni prostor Resnice ne prostor Pravice.
Je prostor srečanja in presenečenja.
Skupina kot Mesto srečanja: kjer nam ni treba ničesar prav narediti; kjer imamo možnost skupaj sedeti, se doživeti in se o tem pogovoriti.
Ali pa skupaj molčati. Če si (za)upamo.
Festival Pleskavica
Mesto srečanja
:
: