V uvodnem sklopu se bomo soočili s kompleksnostjo »malih umetnosti«; z njihovimi mnogoterimi zgodovinskimi in vsebinskimi zametki, z njihovo (ne)umeščenostjo v kontekst sodobnih uprizoritvenih umetnosti in gledališkega sistema ter z njihovimi družbenimi in socialnimi implikacijami ter žanrsko raznolikostjo.
Uvod: Maja Šorli
Hans van Maanen (NL): Estetika »malih umetnosti«
Razprava, vodi: Maja Šorli
Performativna delavnica: Sociologija »malih umetnosti«, vodita: Maja Šorli in Eva Jus
***
Hans van Maanen (NL): Estetika »malih umetnosti«
Izraz »mala umetnost« (»kleinkunst«) je nastal iz potrebe, ne samo ko je raziskovalna skupina STEP potrebovala izraz za opredelitev specifičnih gledaliških formatov, ampak že mnogo prej, ko je bila na primer leta 1960 ustanovljena akademija za kabaret v Amsterdamu in se je po nekaj letih preimenovala v Akademijo za male umetnosti. Od osemdesetih let 20. stoletja je ta program vključen v gledališko šolo pod imenom Amsterdamse Toneelschool & Kleinkunstacademie (Amsterdamska fakulteta za gledališče in male umetnosti). Sam izraz »kleinkunst« ima jezikovne korenine zgolj na nemškem in nizozemskem govornem področju ter je popolnoma neznan oziroma celo nerazumljiv v drugih jezikovnih kontekstih. V nemščini in nizozemščini »Klein« pomeni »majhen« in od petdesetih let do pred kratkim je obstajala delitev na »Kunst met een kleine in met een grote K« (Umetnost z malo in z veliko začetnico U), kar odpira vprašanje, ali ima kleinkunst, »mala umetnost«, manjšo estetsko vrednost kot »velika umetnost«, karkoli že to je.
Na Nizozemskem je razvoj malih umetnosti potekal na zanimiv način. V prvem desetletju po drugi svetovni vojni je bilo le manjše število aktivnih ustvarjalcev kabareta, a so ti s svojimi t. i. »one man šovi« dosegali ogromna občinstva v gledaliških dvoranah in pozneje tudi prek televizijskih prenosov. V dobi nove zavesti, v šestdesetih in sedemdesetih letih, je nastalo več kabaretnih ansamblov, večinoma sestavljenih iz študentov. Te skupine so v skečih in glasbi kritizirale družbeni red. Tudi oni so dosegali široka občinstva, predvsem v manjših gledališčih in prav tako prek televizijskih zaslonov. Ne nazadnje pa je v devetdesetih letih prišlo do neustavljivega porasta mladih samostojnih kabaretnih performerjev, kar je delno bilo delo štirih kabaretnih tekmovalnih festivalov, ki so na Nizozemskem aktivni od konca prejšnjega stoletja.
V grobem lahko njihov program opišemo kot celovečerno stand-up komedijo z veliko govora in z občasno pesmijo. Taki šovi »malih umetnosti« so postali najhitreje rastoči gledališki žanri v istem času, ko je popularnost t. i. »velikih umetniških žanrov«, kot je dramsko gledališče, močno upadla. To odpira vprašanje, ali je, vsaj na Nizozemskem, morebiti kabaret kot žanr prevzel družbeno vlogo, ki jo je nekoč imelo dramsko gledališče.
Hans van Maanen je bil pred upokojitvijo leta 2011 profesor umetnosti, družbe in gledaliških študij ter predstojnik oddelka za umetniške, kulturne in medijske študije na Univerzi v Groningenu. Odtlej je služil kot vodja groningenskega mestnega odbora za kulturo ter se ponovno podal v dramaturške vode. Njegovo glavno raziskovalno področje je umeščanje umetnosti, zlasti gledališča ter njegovega delovanja, v širši družbeni kontekst. Je član uredniškega odbora publikacije International Journal of Cultural Policy. Poleg 30-letne profesure je služboval tudi kot član izvršnega odbora IFTR in podpredsednik ter generalni direktor Sklada za uprizoritvene umetnosti Nizozemske. Leta 2005 je skupaj z Andreasom Kottejem ustanovil Mednarodno delovno skupino za evropske gledališke sisteme (STEP).
Maja Šorli in Eva Jus (SI): Performativna delavnica Sociologija »malih umetnosti«
Udeleženke_ci, predavatelji_ce in zainteresirana javnost, prisotna na Simpoziju »malih umetnosti«, se bomo prek kreativnih, performativnih, in kot se za male umetnosti spodobi, tudi rahlo kičastih pristopov lotile_i mapiranja t. i. »malih umetnosti«. Iskale_i bomo lokacije, kjer se male umetnosti pojavljajo, pretresale_i značilnosti ter raznolikost žanrov na tem področju. Se vprašale_i, kakšne vrednote prežemajo male umetnosti, in s pripravo svojih sanjskih produkcijskih proračunov poskušale_i odgovoriti na pomembno vprašanje: »Kako majhne so v resnici ‘male umetnosti’?« Namesto samolepilnih listkov bomo uporabljale_i kolaž, barve, performans in veliko veliko bleščic.
Maja Šorli se je rodila v Kranju, od koder izvirajo njene prve gledališke izkušnje. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz psihologije (2003) in študirala še dramaturgijo; študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je končala leta 2011 z doktorsko disertacijo Vloga besedila v slovenskem postdramskem gledališču. Med letoma 2007 in 2011 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka na AGRFT, kjer je tudi poučevala v Seminarju za zgodovino gledališča. Dela kot šolska svetovalna delavka in učiteljica (SVŠGUGL), raziskovalka (UL AGRFT) ter dramaturginja. Leta 2021 je je prejela Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo z naslovom Tega okusa še niste poskusili.
Eva Jus je uni. dipl. sociologinja kulture in prof. umetnostne zgodovine, ki deluje na več področjih. Je ustvarjalka na področju impro gledališča, gledališka pedagoginja in trenerka neformalnega izobraževanja. Dela tudi kot producentka, organizatorka dogodkov in festivalov, tu pa tam pa tudi kaj napiše. Zanima se za feministični in kvir aktivizem, rada kuha, spi in gleda televizijske kvize.