Pogledi v gledališko zgodovino

Repertoar slovenskih gledališč beleži 21 uprizoritev del Maksima Gorkega. Ker je bil dvorni dramatik ruske revolucije, bi pričakovali, da bo najbolj prisoten v prvih letih po 2. svetovni vojni, ko so tudi v Jugoslaviji skušali uveljaviti socialistični realizem. Vendar pregled pokaže, da je Gorki pravzaprav vse do začetka 80-ih let stalnica na slovenskih odrih. Poleg tega je zanimiva podoba uprizarjanih dram. Prednjači Na dnu (desetkrat), njegova zgodnja drama, ki velja za emblematični primer socialističnega realizma, sledita igri Malomeščani in Vasa Železnova (po trikrat) in še nekaj drugih dramskih del.

Tokrat bo izpostavljena Otroci sonca, drama, ki jo je Maksim Gorki napisal leta 1905, med prestajanjem zaporne kazni v Petropavlovski trdnjavi. V njej je izrisal svet, ki je popolnoma izgubil orientacijo in se utaplja v svojih sporih, utopičnem idealizmu in brezdelju. Kritika dekadence, ki kliče po spremembi in revoluciji, je bila v Drami uprizorjena 30. oktobra 1975, v režiji Steva Žigona. Pred premiero v istem gledališču, v SNG Drama Ljubljana skoraj 50 let kasneje, se bo dr. Gašper Troha, direktor Slovenskega gledališkega inštituta, podal v gledališko zgodovino. Raziskano bo, kako so bili pri nas sprejeti Otroci sonca in tudi druge drame Gorkega. Kaj je imel ta avtor, ki ga je Čehov videl kot naslednika, revolucija pa ga je vzela za svojega glasnika, povedati Slovencem v obdobju samoupravljanja in kaj jim lahko pove danes?