Prešernovo gledališče Kranj v sodelovanju s Fundacijo Rudi Šeligo in Slovenskim gledališkim inštitutom.
Simpozij traja ves dan, predviden je odmor za kosilo.
Obsežen dramski opus Rudija Šelige, ki je imel velik vpliv tako na literarni kot gledališki prostor, je brez dvoma tehten razlog za ponovno soočenje z njegovim magičnim gledališkim kozmosom. Na celodnevnem dogodku se bo devet prominentnih udeležencev z najrazličnejših umetniških področij soočilo s Šeligovim dramskim opusom in njegovo imanentno gledališkostjo. Predstavitvam bo sledila še okrogla miza, ki jo bo vodil dr. Rok Andres.
Anja Bajda: Telo in subjekt v Šeligovem (ne več) dramskem opusu
Andraž Gombač: Rudi Šeligo in Ivan Cankar
Eva Kraševec: (Ne)moč besede (Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče)
Svetlana Slapšak: Dramatik Rudi Šeligo: ženske, pošasti, posthumano (Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Svatba in Ana/Svetloba in seme)
Dorian Šilec Petek: Fantazija (Lepa Vida in Čarovnica iz Zgornje Davče)
Vilma Štritof: Šeligov vstop v gledališče in njegova zadnja spoznanja o njem (o Šeligovi prvi drami Kdor skak, tisti hlap in zadnji Kamenje bi zagorelo)
Tomaž Toporišič: Drugačnost kot tema in poetika Šeligove (dramske) umetnosti (Svatba, Čarovnica iz Zgornje Davče, Ana, Triptih Agate Schwarzkobler)
Avtorica koncepta in vodja simpozija: Marinka Poštrak
Rudi Šeligo (1935–2004) je bil dramatik, publicist in visokošolski učitelj. Rojen je bil na Sušaku pri Reki, kasneje se je preselil na Jesenice, nadaljeval šolanje v Tolminu ter študiral filozofijo in psihologijo v Ljubljani, kasneje pa je magistriral iz estetike. Preselil se je v Kranj, kjer je bil zaposlen na Zavodu za proučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov, na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju pa je predaval statistiko. Večino službenega življenja je z družino preživel v Kranju, najprej v stanovanju, potem v hiši. Kranj je pogosto uporabljal v svojih delih, zlasti v romanih. To mesto je bilo jedro njegovega ustvarjanja. Poleg uredniškega ali souredniškega dela pri različnih strokovnih revijah je opravljal več vodstvenih in političnih funkcij: bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev, poslanec, vodja parlamentarnega odbora za kulturo, predsednik sveta RTV Slovenija, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, deset let je bil predsednik Festivala Borštnikovo srečanje, kratek čas pa tudi minister za kulturo. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugimi tudi nagradi Slavka Gruma za drami Svatba (1981) in Ana (1984). Od njegove smrti leta 2004 se najboljša uprizoritev Tedna slovenske drame po izboru strokovne žirije imenuje po njem, leta 2016 pa je njegov sin Aleš Šeligo ustanovil Fundacijo Rudi Šeligo.