Lutkarstvo je več kot 3000 let stara oblika gledališča, ki za prikazovanje zgodbe oživlja nežive predmete. V tradicionalni lutkovni umetnosti so ti predmeti – lutke – pogosto v človeški ali živalski podobi. Lutkar z dlanmi in rokami upravlja vzvode, palice in vrvice, s katerimi premika telo, okončine, glavo, včasih tudi usta in oči lutke, ob tem lahko posnema njen glas.
Raznolika in raznovrstna lutkovna umetnost od izvora dalje služi zabavi, čaščenju, praznovanju, reprezentaciji, transformaciji, sodobne lutkovne prakse pa definicijo lutke in lutkovnega širijo preko meja tradicionalnih oblik, saj animirajo tudi prostor, zvok, svetlobo, snov. Lutka sledi razvoju sodobnih materialov in medijev ter njihovi fuziji, povezuje se z drugimi uprizoritvenimi zvrstmi. V vsej razsežnosti razvoja pa je njeno bistvo nespremenjeno – v temelju je oživljanje neživega, ustvarjanje lutkovne iluzije, ki združuje naturalistično in abstraktno, mrtvo in živo.
Naravovarstveno-filozofsko zasnovana lutkovna predstava Tihožitje idejo oživljanja manifestira in preizkuša v potencirani obliki. Animacija ustvari iluzijo življenja z grobim posegom v realno življenje – animirana entiteta (nagačeni eksponat) je nekoč živela, nato je umrla pod človeško roko. Predstava premišljuje, kako se boriti proti prilaščanju narave, proti uporabi živali kot sredstva za zadovoljevanje človeških želja in fascinacij. Kako ohranjati življenje?
Vodi: Ajda Rooss