Lula Pena

»Nekateri poskušajo opredeliti in opisati glas Lule Pena z besedami: ‘Nekaj med Tomom Waitsom in Leonardom Cohenom, vendar v ženski obliki.’ Vse prej kot lahka naloga! Nedvomno gre za edinstven glas v portugalskem govornem okolju, čudovit globok glas, ki je našel navdih v številnih vplivih, ki se prestopajo meje: lizbonski fado, zelenortska morna, brazilska bossa nova, argentinski tango, arabsko-afriški ritmi, francoski šanson … Vzame si vse, ob čemer njena senzibilnost zatrepeta; in z glasom in kitaro, ki nas vabita, interpretira čustva ali tišino …

… Potopljeni v njen svojstven odnos z zvokom, z zgodovino, s spominom lahko o Luli razmišljamo ne samo kot o eni od največjih mojstric fada, temveč tudi kot o nekom, ki fado živi. Z njim pljuje do vseh sredozemskih pristanišč, do francoščine, kjer najde besede, s katerimi spregovori o ljubezni, pa tudi prek Atlantika do Brazilije in Medmorske Amerike, ko jo veter ponese tja in iz nje izvabi tudi kakšno angleško besedo.« (Povzeto po novinarskem gradivu)

Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

***

Življenje Lule Pena se upira vsaki običajni biografiji. Rojena leta 1974 v Lizboni, kjer je tudi odrasla, je svetovljanska Portugalka: ženska svetá, ki z besedami in glasbo naredi iz skladb drugih svoje skladbe. Posnela je dva albuma: Phados (1998) za belgijsko založbo Carbon 7, ki je bil zelo hitro razprodan, in Troubadour (2010), ki ju loči celih dvanajst let … Razlog ostaja uganka brez odgovora. Z glasom, ki je hkrati mehak in vroč, Lula skladbe doživeto interpretira, pri čemer ji značilna portugalska melanholija ni tuja. Lula Pena za izhodišče vzame tradicionalni fado in mu z uporabo glasbil, ki jih običajno ne povezujemo s to tradicionalno glasbo, doda globino, ki se izmika besedam.