Larsen C je dinamičen vrhunec dosedanjega Papadopoulosovega koreografskega razmerja med dinamičnimi naravnimi strukturami in družbenimi kompozicijami. Meditativna koreografska čarovnija kot simbioza med naravnimi in človeškimi skupnostmi.
Zgodovino plesne umetnosti bi lahko pripovedovali tudi kot sosledje prekinitev z nečim, kar so umetniki prepoznali kot izumetničeno ali neresnično. Modeli telesne prenove, ki so jih ponujali, so izhajali iz koreografskih razlik, s katerimi so prenovljena telesa v najrazličnejših oblikah naslavljala gledalsko občutljivost. Na začetku dvajsetega stoletja sta bila kultura in umetnost obsedena z izganjanjem izumetničenosti iz družbe, kulture in umetnosti. Narava je bila drugo ime za nekaj resničnega, avtentičnega, neizumetničenega. Plesna umetnost je svojo naravnost iskala v znanstvenih modelih narave, kemijskih, fizikalnih skicah ter ritmih anatomskih mikrostruktur telesa. Ples se je raztelešal v različnih gibalnih oblikah. Ena od odlik koreografskega dela Christosa Papadopoulosa je v vibracijah telesnega materiala, v telesih, ki se ne iztečejo v oblike. To mu omogoča razvoj gibalnih znanj, ki so v enaindvajsetem stoletju s filigransko razdelanimi sistemi v sodobnem plesu dospele do izjemnih možnosti, saj se da gibanje skonstruirati na načine, kakršnih dvajseto stoletje ni zmoglo. Koreograf s svojo virtuozno plesno tovarišijo ljubljanskemu občinstvu ni neznan. Na CoFestivalu so jih prvič gostili leta 2017 z delom Elvedon (2017), leta 2019 s koreografijo OPUS in leta 2021 z Ionom. Larsen C (2021) je vrhunec njegovega dosedanjega zanimanja za sintezo naravnih in družbenih procesov, za načine, kako lahko dinamike živalskih, kemijskih ali rastlinskih organizmov in struktur informirajo razmerja družbenih, medčloveških in skupnostnih razporejanj. Politik, takorekoč. Papadopoulosovo delo pripada redu časa, ne prostorske statike, ki bi se udejanjala v oblikah. Krhko ravnotežje teles je prehod, ne stabilnost. Neprestano telesno pogajanje, uravnoteževanje, razporejanje in pulziranje, v katerih ne prepoznavamo samo naravnih, temveč tudi družbene in politične intenzivnosti. V delih Christosa Papadopoulosa se prvič zazdi, da se razume, kaj lahko pomeni, da je v glavno vlogo zasedena dinamika v plesu – ali v človeških skupnostih in politikah.
***
Koncept in koreografija: Christos Papadopoulos
S plesalci: Maria Bregianni, Chara Kotsali, Georgios Kotsifakis, Sotiria Koutsopetrou, Alexandros Nouskas Varelas, Ioanna Paraskevopoulou, Adonis Vais
Glasba in oblikovanje zvoka: Giorgos Poulios
Scenografija: Clio Boboti
Oblikovanje svetlobe: Eliza Alexandropoulou
Kostumografija: Angelos Mentis
Dramaturško svetovanje: Alexandros Mistriotis
Koreografsko svetovanje: Martha Pasakopoulou
Asistenca scenografa: Filanthi Bougatsou
Produkcija: Rena Andreadaki, Zoe Mouschi
Vodja izvedbe svetlobe: Alexandros Mavridis
Tehniki scenografije: Marilena Kalaitzantonaki, Stefania Elettra Pantavos, Angeliki Vasilopoulou Kampitsi
Produkcija na gostovanjih: Konstantina Papadopoulou
Mednarodna distribucija: Key Performance
Trajanje: 55 min