Larissa Sansour, Raeda Saadeh: Raz(u)meščenost

Razstava

Razstava Raz(u)meščenost se osredotoča na dela dveh palestinskih umetnic Raede Saadeh in Larisse Sansour, ki so neizogibno povezana z družbenopolitičnim kontekstom, iz katerega umetnici izhajata. Dolgoletno napeto razmerje med Izraelom in Palestino, ki se je skrajno zaostrilo leta 2002 z gradnjo varnostnega zidu, ki ločuje Izrael od Zahodnega brega, je v zadnjem času znova postalo eno od glavnih svetovnih vojnih žarišč in terjalo nedolžna življenja predvsem palestinskih civilistov. Zid je bil in še vedno je meja: cestne zapore in kontrolne točke, ki ovirajo svobodno gibanje, policijska ura, manj delovnih dovoljenj in posledično izginjanje Palestincev iz izraelske družbe. Koncept varnosti, utemeljen na strahu pred antisemitizmom, islamom, terorizmom, iztrebljenjem ... je postal osnovno vodilo izraelske politike in družbe in privedel do radikalne militarizacije družbe, uperjene proti Palestincem.

Življenje v stanju stalne okupacije zaznamuje delo obeh umetnic, ki vsaka na svoj način raziskujeta in reflektirata kompleksne okoliščine, s katerimi se soočata v vsakdanjem javnem in zasebnem življenju.

Teme, ki jih obravnavata v delih, se dotikajo tudi ohranjanja lastne politične subjektivnosti in individualnih oblik upora, revolta in odzivov na vsesplošno kolonizacijo bodisi telesa ali prostora, ki zadeva tudi sistem lastnih vrednot, ki jih narekujeta radikalno militarizirana realnost in patriarhalna družba.

Saadeh in Sansour spregovorita o političnem skozi perspektivo ženske, saj sta obe v svojih delih glavni protagonistki. Kot izrazna orodja uporabljata video, fotografijo in instalacije; Saadeh pogosto zahaja v polje performansa, Sansour pa projekte realizira tudi v tiskanih medijih (knjige) in na internetu.

Lastna telesa umeščata v resnične urbane, naravne ali fantastične in konstruirane pejsaže, se pozicionirata v različnih (natančno izbranih) topografskih in časovnih kontekstih – pogosto med opravljanjem tradicionalno ženskih del – ter na poetičen, absurden ali duhovit način kritično komentirata stereotipizirano vlogo ženske na Bližnjem vzhodu in politično realnost permanentne okupacije in iskanja prostora pod soncem.

Skupna značilnost, ki združuje dela obeh umetnic, je obravnavanje politično angažirane tematike in uporaba ženskega telesa kot orodja za raziskovanje identitete, spola in prostora, pa tudi odnosa med prostorom/okoljem in subjektom.

Tako Saadeh v video performansu Vakuum opravlja absurdno »Sizifovo delo« – sesa puščavo med Jerihom in Mrtvim morjem, palestinskim ozemljem, kjer so še edini prebivalci kamni in pesek. To dejanje kritično opozarja ne le na vloge spolov, ampak postaja močan in neposreden simbol nezmožnosti in absurda v kontekstu političnih razmer v njeni državi. Podobne tematike se prepletajo tudi v seriji fotografij Betonske stene; Saadeh se sooča z močnim simbolom delitve, osem metrov visokim, z bodečo žico obdanim in več kot 700 km dolgim varnostnim zidom. Na prvi fotografiji nastopi kot močna ženska, ki z debelo vrvjo vleče zid, »premika stene« in z nasmeškom zre v prihodnost, na drugi pa pooseblja ranljivega angela, ujetega na napačni strani. Ko opazujemo Saadehine fotografije, se ne moremo znebiti občutka protislovja, ki ga ustvarja napetost med likom in ozadjem (krajino). Njeni liki se ne skladajo z ostro resničnostjo prizorišč v ozadju.

Enak učinek se ponovi v fotografski seriji Resnične zgodbe, pravljične zgodbe (Pepelka, Rapunzel, Penelopa, Mona Liza), ko očitno umetno umeščanje pravljičnih likov med ruševine ali na prazne ulice Jaffe v času policijske ure lahko beremo skozi perspektivo protislovij in frustracij umetničinega vsakodnevnega življenja, polnega nasprotij, še posebej če si Palestinka z izraelskim potnim listom, ki živi v Jeruzalemu na okupiranem območju. Z usmerjanjem pozornosti na (ne)umeščenost podobe umetnica poudarja (iz)ločenost, neskladnost in tujost in podobe skladno s tem strukturira.

Medtem ko Saadeh jemlje like iz pravljic, legend in portretnega zaklada starih slikarskih mojstrov, skratka zaklade preteklosti, in jih umešča v sodobno palestinsko resničnost, se Larissa Sansour v svojih filmih zateka v prihodnost. Edino možno rešitev palestinsko-izraelskega konflikta vidi v žanru znanstvene fantastike in fikcije. Torej, onkraj resničnosti. V filmu s pomenljivim naslovom Vesoljski eksodus parafrazira odlomek Odiseje v vesolju, filmske mojstrovine režiserja Stanleyja Kubricka, v katerem nastopi kot glavna protagonistka, ženska, Palestinka, ki na Luno postavi palestinsko zastavo. Sansour z grenko duhovitostjo ostro kritizira dolgoletno neuspešno reševanje vprašanja palestinske države. V svojem naslednjem kratkem filmu z naslovom Narodna nepremičnina stopi še korak naprej. Zvesta ostaja žanru znanstvene fantastike kot edinem »prostoru«, znotraj katerega lahko raziskuje potencialne rešitve za združitev vseh Palestincev na enem mestu. Iz vesolja se vrne na zemljo in umesti Palestino v kolosalni nebotičnik, v katerem ima vsako mesto lastno nadstropje. Vertikalna rešitev se zdi optimalna, ker zasede najmanj fizičnega prostora in hkrati simulira življenje na »veliki nogi«. V zgodbi spremljamo glavno žensko junakinjo, ki jo igra Sansour, v futuristični narodni noši, ki se vrača domov s poti na tujem in se prebija skozi preddverje pošastne zgradbe – ki jo je financirala in jo sankcionira mednarodna skupnost. Ko uspešno opravi vse varnostne preglede, stopi v dvigalo, ki jo odpelje v nadstropje Betlehema, kjer živi. Delo, ki ni niti grozo vzbujajoče niti ne demonizira izraelske zasedbe, do katere je sicer kritično, odlikuje humor, ki odpira drugačna »branja« izraelsko-palestinskega konflikta. Sansourin kontroverzni projekt je bil leta 2011 nominiran za nagrado Elysée švicarskega Musée de l’Elysée, ki jo sponzorira Lacoste. Nominacija je bila umaknjena, ker Lacoste ni hotel, da bi ga kakorkoli povezovali s politično noto Sansourinega dela. (Mara Vujić)

 
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Galerija Škuc
Vstop prost.