V raziskovalnem procesu se sprašujemo, kako znotraj kapitalističnega materialnega konteksta med nastopajočo/im in publiko graditi solidarno skupnost in odnose, ki zavračajo identitetne označevalce in binarne, hierarhizirane vloge. Zanima nas, kako zgraditi odnose, v katere vstopamo odospoljene/i, deobjektivizirane/i in nasploh odpoblagovljene/i, in kjer izkušnjo oblikujejo radikalna solidarnost, odprtost in dialoškost, ne pa projekcije normativnih pričakovanj, ki jih disciplinirano telo v zavedanju, da je opazovano, nalepi nase. Predpostavljamo, da bo pri tem procesu ključna podpora publike: vanjo polagamo zaupanje, da bo z nastopajočo/im soustvarjala skupnostni prostor, ki bo omogočal utelešeno sobivanje onkraj rigidnih družbenih kategorij. Pri tem se zavedamo, da so utopije nedosegljive, zato bistvo zarisa vidimo v samem procesu, ki mu nujno spodleti, a ki meje družbenih kategorij aktivno ozavešča in jih pri tem (morda) naredi nekoliko bolj fluidne.
Zarisujejo: Ana Cvelfar, Dijana Džamastagić, Zala Mojca Jerman Kuželički, Kaja Vajdetič