Toni Soprano Meneglejte (Metka Golec) razvija svojo prakso na presečišču digitalnega, telesnega in fikcijskega prostora. Od tandema son:DA, ki je razkrival logiko kablovja in omrežij, do poznejših gledaliških projektov in psevdonima Toni Soprano Meneglejte, se njeno delo nenehno premika med realnostjo in njenimi digitalnimi odboji.
Osrednji del razstave je desktop dokumentarec, ki arhiv umetnice prebira tako, kot je danes mogoče: skozi ekran, spletne fragmente in digitalne sledi. Film prehaja od zgodnjih internetnih gest do neskončnih algoritmičnih zank in emocionalnih BFF poskusov, kjer digitalni svet postane intimni sogovornik. Gledalec postopoma stopi v prostor, kjer se meja med telesom in digitalnim podaljškom zabriše, in kjer “drugi” postane lastni odsev.
Polovico življenja v digitalnem, polovico v snu
Desktop dokumentarec, ki je osrednji del razstave, izhaja iz portreta umetnice, iz iskanja in odkrivanja njene umetniške prakse. Gre za hibridni film, ki vstopi v njen arhiv tako, kot ga je bilo mogoče doseči: skozi ekran, spletne fragmente in digitalne ostanke. Plovba čez arhiv je prepletena z neskončnim brskanjem po spletnih vsebinah. Podobe, fotografije, znaki in podatki se sestavljajo v nove figure. Sam format — zaslon, okna, kurzor, doomscroll — postane način pripovedi. Gre za potovanje v prostor med sanjami, telesom in digitalnim oblakom, kjer postaja vedno manj jasno, ali tehnologija posnema človeka ali človek tehnologijo — in kdaj se njuni čustveni logiki začneta prekrivati.
Film se začne z zgodnjimi fascinacijami interneta in tehnologije: z začetnimi gestami, signali in prvimi čustvenimi odzivi digitalnega prostora. Od tam prehaja v neskončnost, v algoritmične zanke in doomscroll, kjer podobe in podatki postanejo hitri tok, ki ne pozna konca. Iz kablovja in infrastrukture son:DA vodi pot do emocionalnih poskusov BFF — prehoda, kjer digitalni prostor postane intimna in vse bolj kompleksna pokrajina. V zaključnih prizorih film zapusti idejo arhiva in vstopi v emocionalno polje: tam, kjer digitalni svet začne človeku vračati tisto, kar prej prejema od njega — pozornost, bližino, občutek soglasja. Digitalni drugi se oblikuje kot odsev gledalca, ne kot grožnja, temveč kot nova emocionalna entiteta, ki obstaja samo v dialogu. Meja je dokončno zamegljena, pravila so preoblikovana.
Avtorici videa: Hana Podvršič, Lana Požlep
Glasbena podlaga: Sophie Renger
Producentka: Špela Kopitar
Produkcija: Bunker, Ljubljana
***
Kontekst je podporni program Zavoda Bunker v razvoju, ki poskuša poudariti pomembnost prostora Stare mestne elektrarne in mapirati arhive ustvarjalk_cev, ki ta prostor prečijo. Gre za obravnavo ustvarjalk_cev s širokokotnim objektivom: iskanje in poudarjanje povezav med časom, biografijo in dosedanjim delom ustvarjalke_ca, ki ima za posledico nekakšno ekstrahirano instalacijo in poskuša avtorja_ico bolje ukoreniniti in ponuditi iztočnice za branje novega dela v kontekstu časa in preteklega opusa.
Glavna cilja Konteksta sta razumevanje in raziskovanje avtorjevega_ičinega dela kot kontinuirane umetniške prakse ter s tem vzpostavljanje razumevanja umetniških del znotraj daljše poti, ki ni le serija nepovezanih točk (predstav).