Kdo bi si mislil, da sneg pada

V razmislek o temi festivala »Like a Virgin«, umetnica posebej opozarja na implikacije besede »like« in na problem identitete v zvezi z dvema referenčnima točkama - Madonno in Mortonom Feldmanom. Kaj pomeni identiteta danes in kako se oblikuje ter manipulira preko sodobnih sredstev in kulturnih teženj?

Na osnovi ideje, da lahko znotraj ene osebnosti obstaja več identitet hkrati, nam Jovana Popić pokaže, da so identitete povezane, vendar ob drugem času ne vidimo povezave med njimi. V danes stalno spreminjajočem in vedno bolj zahtevnem svetu, smo prisiljeni, da sebe definiramo na novo. Prav tako stalno iščemo načine, da bi sami sebe definirali bolje, da bi poiskali izvor ali bistvo v tem, ko poskušamo spoznati, kdo pravzaprav smo in kaj iščemo. V nasprotju s takšnim iskanjem bistva, so mnogi, ki ustvarjajo identiteto v želji po doseganju določene stopnje socialnega in ekonomskega uspeha. S tem iznajdejo podobo sebe, ki je osnovana na družbeno razumljivih in sprejetih znamenjih, ki na primer predstavljajo moč in nadzor. Pravzaprav pripadajo svetu, kjer so »like« a Virgin, vendar ne »a real Virgin«. To je svet Madonne, ki danes predstavlja simbol »družbe ustvarjenih podob«, medtem ko se stalno igra s svojimi identitetami. V primerjavi z Madonno je bil Morton Feldman pristen umetnik in jasen mislec. V svojem življenju je skušal biti on sam, brez velikih skrbi, kaj bodo drugi mislili o njem. Bil je pravi iskalec identitete v polju umetnosti in svoji osebnosti.

To sta dva kontrasta iskanj večih identitet. Po eni strani imamo osebe z ustvarjenimi, družbeno pogojenimi predstavah o samih sebi, in na drugi strani imamo nekoga kot je Morton Feldman, resničnega umetnika in notranjega iskalca svojih skritih osebnih identitet.

Umetniška instalacija Jovane Popić se bo ukvarjala z vprašanjem identitet obeh skupin. Gledano površinsko je oblika predstave neke vrste smešen, burlesken umetniški performans. Pod površino prikazuje mnoge identitete obeh skupin in raziskuje povezave med skupinami iskalcev.

Kdo bi si mislil, da sneg pada prinaša dela enega najvidnejših skladateljev  preteklega stoletja - Morton Feldmana. Z njim Karmina Šilec nadaljuje večletni projekt umeščanja skladbe Three voices v različne inscenacije oziroma umetniške kontekste z različnimi izvajalci in umetniškimi sodelavci. Tako Kdo bi si misli, da sneg pada (režija Jovana Popič, 2012)  sledi Navpičnim mislim (režija Jaka Ivanc, 2010) in CS Light (režija Karmina Šilec, 2006).
 
Skladatelj Feldmann je razvil svojevrstne, popolnoma intuitivne kompozicije. Nikoli ni uporabljal določenih formalnih sistemov, ampak je glasbo razvijal iz trenutka v trenutek, od zvoka do zvoka. Okrog sebe je zbiral skupino kreativnih genijev, kot so skladatelja Earle Brown in Christian Wolff, slikarji Mark Rothko, Philip Guston, Franz Kline, Jackson Pollock in Robert Rauschenberg ter pianist David Tudor. Feldman je še posebej zaradi vpliva teh slikarjev pričel iskati svoj poseben izraz v glasbenem svetu. Izraz, ki je bolj neposreden in bolj fizičen kot kateri koli, ki ga je raziskoval do takrat. Razvil je grafični zapis glasbe, ki pa se je v veliki meri zanašal na improvizacijo izvajalca. Za njegova dela je ves čas ustvarjanja ostala značilna forma dolgih, odprtih, dokaj nedoločeneh glasbenih del.
(Karmina šilec)

***
Avtorici projekta: Jovana Popić in Karmina Šilec
Izvaja: Ansambel ¡Kebataola!
Zasedba: Ula Šegula, Mojca Potrč, Zvezdana Novakovič
Glasba: Morton Feldman; Three Voices, Only
Ansambel ¡Kebataola!: Ula Šegula, Zvezdana Novaković, Mojca Potrč
Umetniška voditeljica: Karmina Šilec
Animacija: Nurgül Oruc
Kostumografija: Tijana Pavlov
Pevke:  Carmina Slovenica, skupina Prime: Sergeja Pavalec, Nina Hanžič, Staša Gostenčnik
(Mentorica: Tadeja Vulc)
Tonski mojster: Danilo Ženko
Tehnična podpora: Zoran Terzić
Koordinacija projekta: Minja Lednik, Jovana Popić, Karmina Šilec