Katatsumori

Naslov v japonščini pomeni »polž«, film pa je prvi izmed treh dokumentarcev, ki jih je Kawasejeva posvetila babici, tedaj 80-letni starki, ki je zaradi odsotnosti staršev vzgajala Naomi od njene rane mladosti. Njuna vzajemna ljubezen je vidna v vsakem kadru; Naomi spremlja babico pri vsakodnevnih vrtnih opravilih, pri čemer je s kamero vseskozi v njeni neposredni bližini, včasih tako blizu, da babici dobesedno sili v obraz, vsekakor pa dovolj blizu, da si kadar koli lahko podata roki. (Simon Popek)

Režija: Naomi Kawase
Filma sta v japonščini in podnaslovljena s slovenskimi in angleškimi video podnapisi.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

O umetnici:
Naomi Kawase (Nara, 1969) je po ločitvi od staršev odraščala pri dedku in babici, kar je zaznamovalo njeno ustvarjanje. Njeni filmi, predvsem kratkometražni, so pogosto avtobiografski, v njih obdeluje razmerje z očetom, ki ga dolgo sploh ni poznala. Prve filme je posnela na 8-milimetrski trak, danes pa uporablja digitalno tehniko.

***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek

Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)