Avtorstvo in izvedba: Kaja Lorenci
Oblikovanje prostora, kostuma in luči: Petra Veber
Glasba: Žigan Krajnčan (vokal), Kristijan Krajnčan (violončelo)
Producent: DUM društvo umetnikov
Koproducenti: Nomad Dance Academy Slovenija, WorkShop Fundation
Soorganizator: LokalPatriot | Galerija Simulaker
Pomoč pri organizaciji: Gašper Beg in Adrijan Praznik
Projekt podpirajo: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Ustvarjalna Evropa (Life Long Burning)
Zahvala: Pipa Lorenci, Jakob Lorenci, Jernej Lorenci
Delovanje Galerije Simulaker podpirajo Urad za mladino, Mestna občina Novo mesto in Skupina DNŠ (Društvo novomeških študentov, LokalPatriot, Založba Goga in Hostel Situla).
"Najhrupnejši trenutek v človeku lahko za drugega ostane neopazen. Če pa skupaj prisluhnemo tistemu, kar slišimo, ko ni slišati ničesar (ko se molči), se morda izriše na obrazu, zavibrira v gesti, da ton mišičju.
Tišina in glasba imata nekaj skupnega. Navzočnost, ki se ne vidi, se razprostira, pa vendar je blizu, tako blizu, da jo lahko začutimo kot lastno telo.
Kako nas glasba gane in s katerimi sredstvi lahko stanje ganotja (ganiti, ganiti se) prevedem v specifičen uprizoritveni jezik? Ples ima namreč sposobnost, da razkrije tisto, kar je v glasbi nedoumljivega, kar nas »premika« nekje od znotraj, ter hkrati to prednost, da je človeški in otipljiv. Glasba pa je tista, ki uvaja zakasnitev v takojšnjost oziroma ima sposobnost, da podaljša, raztegne trenutek v dogodek.
Lahko oči postanejo ušesa in obratno?
V zadnjem času me glasba gane pogosteje. Potrebujem jo, da me gane. Daje mi občutek, da se premikam skozi svojo gosto tišino, ki jo težko ubesedim."
Kaja Lorenci