Vsake toliko časa se znajdeš tam zgoraj. Na Podstrešju, kjer “srečaš” izgubljene in pozabljene sanje, spomine in najdbe, ki so bile dolgo prepuščene prahu. Včasih traja desetletja, preden si znova upaš soočiti se z njimi in si dovoliš začutiti tisto, kar si nekoč čutil_a. “Odločila sem se, da grem tja. Da se povzpnem na svoje Podstrešje. Da hodim, tečem, opazujem, raziskujem in znova odprem svoje spomine – kot Pandorino skrinjico – ter jih vzamem s seboj naprej po poti. Ob koncu dneva, ob koncu vrvi, je odločitev vedno tvoja. Boš tam zame? V spomin na mojega dedka.”
Nastopa: Ana Lekše