Gledališče človeštva: Plastocen

Razstava

Foto: Dani Modrej

Ste se kdaj spraševali, kako bi poimenovali poslednjo človeško dobo, če bi človeštvo izumrlo? Poskusimo slediti analogiji nazivov zgodovinskih dob, ki v ospredje postavijo najpomembnejši material, iz katerega človek izdeluje orodje in druge predmete … Slovenski avtor in režiser družbeno angažiranega gledališča, znanec teatra v javnem prostoru in tesni sodelavec neinstitucionalnih odrov, Jaka Andrej Vojevec, nam ponudi odgovor: PLASTOCEN (material: plastika). Gledališče človeštva je duhovita muzejska izkušnja arheoloških najdb tuje civilizacije ob izumrtju človeka, ki si jo lahko gledalec ogleda sam ali pa v skupinski vodeni turi. V obeh primerih prejme zemljevid razstave, čelado in esencialno reč, 3D-očala. Ko si nadenemo očala, ugotovimo, da šele takrat zares vidimo. Srečamo se z znanji, ki se jih je tuja civilizacija naučila o nas – plastiščarjih – predvsem o tekmovalnosti in konceptu konkurence, nebrzdanem kopičenju v imenu vere, brezbrižnosti do okolja in drugih vrst. Gledališče človeštva je imerzivna vizualizacija sedanjosti, njena prisotnost pa daje širši javnosti možnost, da se sreča s to fascinantno vrsto in v njej prepozna sebe – slovenskega plastiščarja.

Koncept, besedilo, vodstvo po razstavi: Jaka Andrej Vojevec
Priprava eksponatov, postavitev, izvedba: Katarina Zalar
Grafična podoba in oblikovanje, postavitev, izvedba: Dani Modrej
Producentka: Polona Vozel
Produkcija: Bunker, Ljubljana
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Evropska unija – program Ustvarjalna Evropa: Kultura, ACT – Art, Climate, Transition
Zahvala: Športno društvo Tabor, Onkraj gradbišča, Slovenski etnografski muzej