Oni le prihajajo in odhajajo (2017, 20’), režija Boris Poljak (HR)
Plaža Bačvice, Split. V ranih jutranjih urah se praviloma ne zgodi nič, noč je mimo. A vendarle tam, na plaži, vedno znova pride do sicer navadnega, a pravzaprav zelo nenavadnega srečanja. Trk svetov. Iz nočnih klubov in barov se vračajo trume t. i. mladih, iz svojih domov pa prihajajo t. i. starejši ljudje. Konec enih je začetek drugih. Film Oni samo dolaze i odlaze je filmska antropologija Borisa Poljaka, njegov etnografski pristop skozi neopazno opazovanje pa zaobjem razlik, ki soobstajajo in v točno določenem času ter na točno določenem prostoru tvorijo določeno družbeno koreografijo. Žirija 63. filmskega festivala v Oberhausnu je filmu podelila nagrado in med drugim zapisala: “Izjemni dokumentarni posnetki se združujejo v krožni ples gorečnosti, želje, izgube, zrelosti, boja in vdanosti, mirnosti in gibanja. Ti skrivni pogledi so resnično človeški, nagajivi, ljubeči in polni resnice. Film z močnimi kontrasti ter natančnimi in briljantnimi podobami zajema nesmiselnost življenja različnih generacij. Življenje bo dalje živelo, od začetka do konca. V morju, vodi, pod soncem, v tem filmu.”
Srbenka (2018, 70’), režija Nebojša Slijepčević (HR)
“Ti, Frljić, ti nekrofil, samo ti si zmožen delati predstavo o mrtvi deklici, ali si nekrofil, ali si bolan?” reče igralka na vaji za gledališko predstavo. Oliver Frljić odgovori: “Če že vi s tem nimate problema, če ste tako zelo superiorni, jaz nisem!” Režiser Nebojša Slijepčević je posnel te vaje, na katerih se igralci pripravljajo na predstavo, ki tematizira umor srbske družine Zec v Zagrebu leta 1991. Ubili so jo člani in članica hrvaške paravojaške enote, ki so bili kljub priznanju obtožb oproščeni. Skozi diskusije med igralsko zasedbo se razgrinjajo ne le njihove osebne zgodbe, pač pa tudi stigme, oblikovane v nacionalističnih diskurzih, ki preganjajo povojne generacije. Slijepčević je film posnel skorajda slučajno in brez budžeta - vaje je snemal bolj za raziskavo in priprave za film, a so se mu na licu mesta izrisala pereča realna razmerja v povojnem obdobju in ta material je postal samostojen dokumentarni film, ki skozi režiserjev metajezik prikazuje sodobne značilnosti soobstoja.