Pisec v satiri napada rimskokatoliško cerkev in se norčuje iz pokvarjenih in nevednih duhovnikov ter trdi, da udobno živijo samo zaradi človeške neumnosti. Zahteva, naj se bogoslovje opre le na evangelij. Besedilo pa presega zgolj kritiko, saj si privošči obče človeške lastnosti in način življenja posameznih družbenih slojev. S svojo kritiko je Erazem hotel spodbuditi posvetne in cerkvene voditelje, da bi skupaj prenovili katoliško cerkev. Zavzemal se je za to, da bi bilo Sveto pismo dostopno vsakomur v njegovem jeziku, kar je bila ena glavnih zahtev reformacije – poleg kritike nezdravih cerkvenih razmer in zagovora reform znotraj cerkve, kar je tudi Erazem javno podpiral. Vendar na stran akterjev protestantizma kljub Luthrovemu vabilu in provokacijam ni prestopil. Radijska priredba Sovretovega prevoda tega besedila, ki jo je pripravil njen režiser Zvone Šedlbauer, se osredotoča na sarkastične puščice, izstreljene v vidnejše družbene sloje, in poosebljeni Norosti na humoren način pusti spregovoriti. Besedilo je kljub pretežno monološki obliki v interpretaciji Nataše Barbare Gračner razgibano, intelektualno prodorno in je ekipi nudilo velike možnosti za radiofonsko ustvarjalnost.
Prevajalec: Anton Sovre
Prirejevalec in režiser: Zvone Šedlbauer
Dramaturginja: Vilma Štritof
Tonska mojstrica: Sonja Strenar
Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina
Nastopata:
Norost – Nataša Barbara Gračner
Erazem Rotterdamski – Andrej Nahtigal
Traja 43' 17''
Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2014