Anamaria Bagarić: Preveč mene se skriva v svetu, preveč sveta se skriva v meni
Sodobno plesni performans, v katerem se v različnih niansah srečujejo ples, zvok in glas. Anamaria Bagarić (avtorstvo in ples) v sodelovanju Ido Hiršenfelder (beepblip) in Gašperjem Selkom. Snov in gib predstave sta posledica raznolikih tehnik, zapisanih v telesu – plesnih, izraznih in somatskih, ob čemer je glavno vodilo izraz in filozofija buta. Ker se svet premika s hitrostjo, ki je človek ne dohaja, je potreben proti-pol, kjer okolica (vsaj za hip) lahko obstaja v njegovem ritmu, in sočasno v svetu. Predstava se raziskovanja in umeščanja posameznika v svet loti preko dedukcije, odvzemajoč zunanje senzorične in socialne dražljaje, in se posveča kinetičnim; telo postavlja v prostor v presečišču zunanjih in notranjih entropij – kot merilo kaosa, meri entropijo. Ob tem se sprašuje, kje v telesu se kopiči brezoblična masa informacij, ki jih telo prejema, in na kakšen način lahko soobstaja z vsemi vzporednimi resnicami, ki jih ta masa tvori, a na njih nima vpliva. Zdajšnjost namreč potrebuje čas, da se usidra v telo, ga sprejme in spozna, ampak ob tem ne more izničiti napetosti, ki nastajajo v koliziji z zunanjim svetom.
Koreografija, ples: Anamaria Bagarić
Avtorska glasba, izvedba: Gašper Selko (12. 12.), Ida Hiršenfelder (13. 12.)
Poezija: Eva Kokalj, Aljoša Rebrača, Pavla Zabret
Svetovanje za režijo: Peter Frankl
Kostum: Salvija
Naslov: Eva Kokalj
Koprodukcija: VITKAR, KUD Oksimoron
***
Klemen Kovačič: Tvoje pesmi, čigave sanje
Tvoje pesmi, čigave sanje je soočenje performerja s samim seboj, saj avtobiografsko preizprašuje odnose, ki so bili v osebnostno-formativnem smislu zanj bistveni. Plasti prednikov, staršev, psihologije in vzgoje, ki jih odstira, tvorijo konkretno obliko življenja – telo. Predstava se v prvi vrsti odvije prav na tem telesu, fizični manifestaciji samorefleksije, ki se udejanja skozi osrednje principe buta: s psihofizično ozaveščenostjo in predanostjo absolutni sedanjosti išče pot do stanja golega niča, do osebnostnega jedra, točke v nas samih, ki je osvobojena preteklosti in odprta za prihodnost. Je svoje jedro sploh mogoče doseči, ne da bi pri tem razdrli tisto, kar nas je izoblikovalo? Strukturno predstavo tvorijo posamezni komadi oziroma pesmi, ki delujejo kot postaje na poti iskanja svojega bistva. To pa je točka novega začetka, predrugačenja samega sebe, ki omogoča, da se rodijo sanje. A čigave?
Avtor koncepta in performer: Klemen Kovačič
Dramaturgija: Nik Žnidaršič
Koreografija: Klemen Kovačič in Nik Žnidaršič
Dramaturško in koreografsko svetovanje: Maša Radi Buh
Oblikovanje zvoka in izvirna glasba: Gašper Lovrec
Oblikovanje svetlobe: Bor Ravbar