Ena najvidnejših značilnosti Shakespearove umetnosti je stik z resničnostjo. Tako kot pri številnih drugih avtorjih, katerih glas je že davno utihnil in katerih telo se je sesulo v prah, nam ostajajo samo še besede na papirju, a še preden nadarjen igralec Shakespearove besede oživi, te že vsebujejo živo, resnično življenjsko izkušnjo. Pesnik, ki je opazil, da preganjan, trepetajoč zajec »ves rosen bega«, ali ki je svoj omadeževani ugled primerjal z »dlanjo barvarja«, dramatik, ki je zapisal, da mož reče ženi, da je mošnja v »predalu, pregrnjenem s turško vezenino«, ali čigar princ se spomni, da ima njegov revni družabnik v lasti samo dva para svilenih nogavic, od tega enega v marelični barvi – ta umetnik je bil nenavadno odprt do sveta in je odkril način, kako dovoliti temu svetu v svoje delo. Da bi razumeli, kdo je bil Shakespeare, je pomembno, da gremo po jezikovnih sledeh, ki jih je pustil za sabo, nazaj v življenje, ki ga je živel, in v svet, do katerega je bil tako odprt. In da bi razumeli, kako je Shakespeare uporabljal svojo domišljijo, da je življenje preoblikoval v umetnost, moramo uporabiti lastno domišljijo.
V sodelovanju z založbo Beletrina