DOSJE O št. 2: Razširjene oblike plesne koreografije; od predstave k plesnemu delu

Eno prvih teoretizacij plesa izpiše že njegova avtorica Isadora Duncan, ko svoje avtobiografije ne označi z naslovom Ples, ampak Moje življenje. Med njima ni samo metaforičen, ampak zelo telesen in materialen enačaj. Plesna predstava je v 20. stoletju dominantna manifestacija plesnega dela. In čeprav ni edina, je brez dvoma tista, ki jo lahko kulturna produkcija ali umetniški trg najbolje prodata. Ob tem se postavlja zastavek, kako plesnemu delu spremeniti položaj tudi na področju kulturne produkcije, kar je neposredno vezano na  vprašanje, kaj vse je lahko in kakšne oblike »zaseda«, naseljuje, odpira plesna koreografija danes in kaj dejansko postaviti v središče razprave, ko govorimo o razširjenih oblikah plesne koreografije. Pri tem bi morda lahko potegnili vzporednice z delom francoskega koreografa Jeroma Bela v začetku 90. let, ki vnaša v koreografijo metadiskurz kot premislek sodobnega plesa o njem samem. Tudi v slovenskem sodobnem plesu so se v zadnjih letih razvile izrazito raznorodne oblike plesne koreografije, ki plesno delo / predstave peljejo v različne smeri premislekov / zastavkov / vprašanj; glede oblik uprizarjanja kot razširjenja / ekstenzije prostora koreografije, z vključevanjem performativnih praks, brisanjem ločnice med procesom in predstavo in  vključevanjem različnih drugih žanrov. Zastavek, ki bi ga bilo ob tem vredno omeniti, izhaja iz Bojane Cvejić, in sicer kako definirati koreografski problem in na kakšen način se z njim spopasti?

V razpravi sodelujejo: Maja Šorli, Alja Lobnik, Nenad Jelesijević, Andreja Kopač, Jasmina Založnik