DOSJE O št.1: Odprto delo in improvizacijske oblike plesa; partiture, naloge, principi, izhodišča

Čeprav je sodobni ples od svojih začetkov povezan z improvizacijo bodisi kot funkcijo v ustvarjalnih postopkih bodisi kot odprto formo odrskega nastopa, se potreba po sistematični proizvodnji in rabi improvizacijskih orodij pojavi v 50. letih 20. stoletja v ZDA. Moderne oblike umetnosti so s svojim liberalnim pristopom do emancipiranih posameznikov navsezadnje zelo cenile procese spontanosti in svobode. Z improvizacijskimi praksami pa se je nenadoma odprla vrsta vprašanj in problemov: produkcijskih, avtorskih, pedagoških, distribucijskih, estetskih in teoretskih. Iz upora proti modernističnemu načinu hierarhizirane sodobnoplesne produkcije, ki je ustvarjala koreografske tehnologe in zvezde, so predstavniki ameriških in evropskih neoavantgard pod vplivom novih načinov kolektivizacij v vizualnih in scenskih umetnostih začeli iskati koreografske vire, ki bi nadomestili koreografa kot distributerja individualnega stila in na njegovo mesto postavili jezikovno oblikovan zastavek. S partiturami, nalogami, principi in izhodišči so začeli nadomeščati avtoriteto koreografa. V zadnjih letih je mogoče pri nas zaznati povečan interes za improvizacijske prakse in odprta dela kot tudi vse več alternativnih koreografskih pristopov, kar terja tudi nov premislek o (jezikovnih) sistemih, ki so postali koreografski viri. Kako torej misliti odprto delo in improvizacijo danes?

V razpravi sodelujejo: Rok Vevar, Pia Brezavšček, Nika Leskovšek, Samo Oleami