V naplavljeni pravljici, kot jo je poimenovala, igralka, pesnica, pevka in performerka Anja Novak z izjemno tankočutnostjo, a tudi nezgrešljivo natančnostjo izrezuje tragedijo v odnosu, tragedijo odnosa. Utišano solzo, odplavljeno novo življenje. Njegovo rano, ki je ni dovoljeno imenovati. Njeno samost, ki se ji ne sme priznati neznosne teže. Z izvrstno dramaturgijo strnjena epika čustev se zateče k pripovedovalki, bajeslovnemu bitju, ki izgovarja neizgovorjeno. S prostodušnim sočutjem in neprizanesljivo resnicoljubnostjo. Intimno dramo nazadnje izčistijo gromki šepeti harfe in Eduarda Raona.
Belolica se leskeče kot mesečinasti odev.
A njen zvok more biti neurje, ki zlomi masko.
Prikliče grenkasti spomin, udušeno bolečino.
Srd valov glasno buta.
Prebiti to steno.
Njen molk.
Njena (brez)moč(nost).
Njegov hrup.
Potem ko so mu vzeli glas.
Hud je pogled.
Gadjega pika kletve ni moč preklicati.
In toliko vode.
Butne!
Voda pije duše.
Duše govorijo.
V večnosti odmeva njihova pesem.
Don’t cry, baby,
don’t you cry,
cry, cry,
cry …
* Ne joči, srček
Idejna zasnova, besedilo, pripoved: Anja Novak
Glasba: Eduardo Raon