Antigona Dominika Smoleta je nastala v času, ko so se v jugoslovanski in slovenski socialistični družbi začela na novo in ne brez političnih odporov odpirati vprašanja posameznika in njegovega svobodnejšega odnosa do političnega sistema. Del takratnih intelektualcev si je namreč prizadeval postati sogovornik vladajoči partiji, česar pa jim ta neposredno ni pustila. Zato je svojo identiteto poiskal v moralni superiornosti in zvestobi visokim, nemalokrat zelo abstraktnim moralnim načelom. Smoletova ANTIGONA je to duhovno podnebje ujela v celoti, njeno moralistično in sentimentalno humanistično sporočilo pa blaži in plemeniti avtorjeva ironija. Ob tem je pomembno ključno dejstvo, da je Smole argumente posameznika in oblasti tehtal, oblikoval skrbno, nepristransko v prostem verzu in briljantnem slogu. Fabula sloni na starogrškem mitu. V bratomorni vojni padeta Polineik in Eteokles. Prvi obvelja za izdajalca, drugi za junaka. Novi tebanski kralj Kreon v skladu z običaji ukaže, naj izdajalčevo truplo zgnije pred obzidjem, junakovo pa naj bo pokopano z vsemi častmi. Temu se upreta sestri bratov Antigona in Ismena, sklicujoč se na še starejši zakon, po katerem morajo biti pokopani vsi mrtvi. Bo obveljal moralni zakon ali zakon države? To je bilo izhodišče že Sofoklove tragedije in je tudi izhodišče Smoletove, le da je Smole obogatil svojo igro še z dramaturško iznajdbo – naslovna junakinja, Antigona, se namreč v drami sploh ne pojavi, o njenih mislih in dejanjih govorijo drugi, s tem pa je njena misel še bolj prisotna in aktualna.
Režiserka: Irena Glonar
Dramaturg: Goran Schmidt
Tonski mojster: Jure Culiberg
Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka
Ismena – Maša Derganc
Kreon – Ivo Ban
Haimon – Jurij Zrnec
Teiresias – Vlado Novak
Paž – Uroš Smolej
Stražnik – Aleš Valič
Glasnik – Zvone Hribar
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005