V umetnosti in kulturi je pluralnost zaposlitvenih statusov obsežna, ima dolgo tradicijo in jo najdemo tako v javnih in zasebnih zavodih, društvih ali združenjih, kjer imajo nekateri stalno zaposlitev, drugi začasno, tretji pa delajo kot samozaposleni. Status samozaposlenih v kulturi se je včasih imenoval status svobodnega kulturnega delavca (!). Predpostavka te svobode je, da institucionalni okviri dušijo ustvarjalnost, ker jo disciplinirajo. Biti sama svoja, od nikogar last in imeti čas in prostor za ustvarjanje, ki ga nihče ne ovira in omejuje, je v umetnosti posebna vrednota, zato je samozaposlenost v kulturi status s tradicijo. Kljub samostojnosti je vključeval uveljavljanje osnovnih socialnih pravic, ki so omogočale vsaj delno neodvisnost od trga in zagotavljale neko mero varnosti. Postfordistični čas je kulturne vzorce zaposlovanja posplošil na vsa področja dela. Svobodna izbira statusa v sedanjem globalnem ekonomskem in družbenem režimu implicira odgovornost za izbiro, ki predpostavlja tveganje, da bo napačna, ker pa jo sprejmejo ljudje sami, postane morebitna napaka v izbiri njihova lastna odgovornost. Tako je umetnost umeščena v polje zasebnega, individualnega, kot da z javnim nima nič opraviti. Delo umetnic in kulturnih delavk bi v tem smislu lahko povezali s konceptom »nedela« skrbstvenih delavk, kjer je skrb produkt ženske narave, umetniški izraz pa stvar užitka in notranje nuje, zato ni uvrščeno v plačljivo delo.
Takšno razumevanje ima v sedanjem času usodne posledice, saj fleksibilnost zaposlitvenega trga določa prekarno eksistenco, s čimer Paolo Virno* označuje nepredvidljivo vsakdanje življenje brez vsakršne varnosti. Ta permanentna ranljivost se pojavlja v vsakem delu, tudi na področjih, kjer je bila redistribucijska vloga države zelo pomembna. Na vseh teh področjih uvajanje trga intenzivno poteka zadnji dve desetletji in pomeni predvsem strukturiranje teh področij (tudi umetnosti) kot tržne dejavnosti, da bi »stanjšali« državo. Svoboda in ustvarjalnost sta v novem sistemu še bolj poudarjeni, ker naj bi prinašali osebno rast, energijo, zadovoljstvo, ki vodijo v najvišjo samoizpolnitev. Če jih želimo racionalizirati z zahtevami po plačilu in socialni varnosti, jih bomo za vedno izgubili. Sedanji čas se po prepričanju, da za umetnike revščina pravzaprav pomeni le še večjo ustvarjalnost, vrača v temne čase minulih stoletij. (Vesna Leskošek)
* Intervju s Paolom Virnom v spletni reviji Open 17, z naslovom A Precarious Existence: Vulnerability in Public Domain. Dostopno na: http://classic.skor.nl/artefact-4172-en.html (19. 8. 2011).
Renata Salecl, Ksenija Vidmar Horvat in Marija Mojca Pungerčar bodo razpravljale o svobodi, izbiri, revščini in spremembah, ki jih delavke doživljajo v vsakdanjem življenju oziroma o prekarnosti njihove eksistence. Pogovor bo povezovala Vesna Leskošek.
Pogovor bo potekal v slovenskem jeziku.
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Galerija Škuc
Delavke med svobodo, izbiro in revščino
:
: