Daleč od nje

Fiona in Grant, ki sta v zakonu preživela 44 let, sta se naposled prisiljena ločiti, ko ona zaradi Alzheimerjeve bolezni prične izgubljati spomin in se odloči za odhod v negovalni dom. Ko jo Grant po mesecu dni lahko prvič obišče, razočaran ugotovi, da je Fiona pozabila skoraj vse trenutke njunega skupnega zakonskega življenja … Za nenavaden ljubezenski trikotnik poskrbi še Fionina nova simpatija Aubrey, saj mu ona namenja obilo pozornosti, kar v Grantu vzbudi občutke jeze in ljubosumja. (Simon Popek)

Režija: Sarah Polley
Film je v angleškem jeziku in podnaslovljen s slovenskimi podnapisi.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

O umetnici:
Sarah Polley (Toronto, 1979) se je že v najstniških letih uveljavila kot igralka v filmih Atoma Egoyjana (Exotica, Sladki poslej) in Davida Cronenberga (eXistenZ). Prve kratke filme je režirala z dvajsetimi leti. Daleč od nje je njen drugi celovečerni film.

***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek

Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)