Živimo v svetu, polnem pričakovanj in pritiskov; hitimo naprej, moramo še dlje, še više, še hitreje, še močneje ... A zdi se, da si v tej blaznosti, vedno bolj izgubljeni, vsi želimo samo malo miru.
V družbi, kjer se vsak posameznik dnevno bori s svojimi bremeni, smo iskali drobne razpoke svetlobe. V navdih nam je bila slovenska himna – pesem, ki kliče svet sožitja, povezanosti in miru. A vprašali smo se, kaj se zgodi z idejo miru in složnosti, ko jo postavimo v resničnost mladih danes. Kaj vse nas lahko spravi iz ravnotežja – kaj nam vzbuja občutke nemira, utesnjenosti, brezizhodnosti? Kje najti občutek varnosti, ko se zdi, da se tla pod nogami premikajo? Je mir nekaj, kar mora priti od zunaj – kar nam mora nekdo dati – ali nekaj, kar moramo ustvariti sami, prostor, ki ga moramo najti v sebi?
Predstava spremlja pet mladih ljudi, ki se soočajo z zelo različnimi preizkušnjami.
Aleksander je dijak drugega letnika in prihaja iz uspešne družine, kjer so dosežki samoumevni, odličnost pa pričakovana. Njegova vrednost se meri v ocenah.
Sonja, dijakinja tretjega letnika, živi v stalnem občutku, da ji nekaj uhaja. Strah, da ne bo sprejeta, da bo spregledana, jo žene v odločitve, ki niso vedno zares njene.
Patrik je že študent. Kot otrok je bil priča nasilju in razpadu družine. Danes se izogiba bližini, globljim odnosom in tišini, v kateri bi moral slišati samega sebe.
Nina hodi v drugi letnik, a doma kot najstarejša od petih otrok prevzema vlogo odrasle osebe. Njeno otroštvo se tiho umika odgovornosti.
Omar je z mamo in mlajšo sestro prebežal iz vojne. V novi državi si skuša ustvariti prostor, ki bi mu morda kdaj lahko rekel dom, a se pogosto sooča z nerazumevanjem in nestrpnostjo.
Pet zgodb. Pet različnih obrazov nemira.
Morda se v katerem od njih prepoznamo. Morda v njihovih vprašanjih slišimo tudi svoja.
Je vredno nenehno stremeti k popolnosti — ali je pogumnejša izbira pristnost?
Kako daleč stran lahko potisnem svoje občutke, preden postanem do njih ravnodušen?
Ali me kdo zares vidi?
Smem na glas priznati, da mi je težko?
Kaj pravzaprav je mir?
In kje ga iskati, ko se zdi, da ga okoli nas ni?
Dajte nam mir je krik in je tiha prošnja. Je iskren pogled vase in je pogled k sočloveku.
Morda mir ni odsotnost bremen, temveč odločitev, da si njim navkljub dovolimo dihati.
***
Koncept, mentorstvo, režija: Katarina Klajn, Katarina Krapež
Besedillo: Katarina Klajn, Katarina Krapež v sodelovanju z igralsko zasedbo
Nastopajo: Klara Dukić, Živa Karer, Lovro Kek, Nataša Lomani Konda Požek, Klemen Mavčič, Maks Peštaj Zevnik, Luka Izak Tasič, Mia Vrabič
Glasbenika: Marko Čačkov, Aleksej Ivačič Kolar
Glasba: Dona nobis pacem (Daj nam mir), latinski kanon iz maše Agnus dei; Sleeping House, PolarAce (Aleksej Ivačič Kolar); Ring, Siddharta; Novi val, Joker Out
Oblikovanje svetlobe: Katarina Klajn, Katarina Krapež
Mentorici: Katarina Klajn, Katarina Krapež
Produkcija: Gimnazija Bežigrad