»Povprečnemu okusu ne strežem! Ne, tega ne delam! Kar delam, delam krvavo zares in zagrizen v zavest, da služim stvari, stvari gledališča! Brez ozira na to, ali ugajam ali ne. Nemara nimam zmerom najsrečnejše roke. Zato pa gotovo neštetokrat srečno.« V teh stavkih je režiser, scenograf in igralec Bojan Stupica izrazil svoj umetniški kredo, ki ga vodil že v najbolj zgodnjih, pa tudi poznejših umetniških raziskovanjih in njih udejanjanju. Z besedilom akademika Dušana Moravca se posvečamo delu Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, od zgodnjih 30. do sredine 60. let minulega stoletja. Med njegovimi uprizoritvami je tudi krstna izvedba Brechtove Beraške opere na odru ljubljanske Drame, ki je bila tudi prva slovenskega uprizoritev katerega od del Bertolta Brechta. »Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami. Malokateri režiser se je znal tako približati igralcu in prisluhniti publiki, ne da bi se jim pri tem uklonil,« med drugim zapiše Dušan Moravec.